Podnebje na Zemlji se vseskozi spreminja. Naš planet je od svojega nastanka prestal že več hladnih in toplih obdobij. Podnebne spremembe pred 20. stoletjem so bile posledica naravnih vzrokov in so bile razmeroma počasne. V zadnjih stotih letih pa se je globalna temperatura zraka dvignila bolj kot kadar koli prej, kar pomeni, da podnebnih sprememb ne moremo več pripisati izključno naravni spremenljivosti. Z modernim razvojem civilizacije smo namreč začeli v ozračje sproščati ogromne količine t. i. toplogrednih plinov, ki so postopno spremenili sestavo ozračja. Na naravni učinek tople grede v največji meri vpliva vodna para in le v manjši meri ogljikov dioksid ter drugi plini. Ker pa se koncentracija ogljikovega dioksida v zadnjih 150 letih zaradi človekove dejavnosti povečuje najhitreje doslej, je prav ta v današnjem času najbolj odgovoren za segrevanje ozračja.
V Evropi se najbolj segrevata skrajni sever in severovzhod, torej Skandinavija in evropski del Rusije. Med bolj ogrožena območja, ki se segrevajo hitreje od povprečja, pa se uvršča tudi Slovenija, kjer se je povprečna temperatura zraka od šestdesetih let prejšnjega stoletja dvignila že za 2,4 stopinje Celzija, in nič ne kaže, da se bo ta rast kmalu ustavila. Seveda to ne pomeni, da bo vsako leto toplejše od predhodnega, je pa povprečje, okoli katerega nihajo temperature, vse višje.
Toplejše zime in pomladi prinašajo zgodnejši začetek vegetacijskega obdobja, s tem pa rastlinam pogosteje grozijo kasnejše pozebe. Manjša količina padavin in višje temperature pozimi pomenijo manjšo zalogo vode, povezano s pomladanskim taljenjem snega, kmetijska in hidrološka suša pa se okrepi v poletnih mesecih, ko se pomanjkanju padavin pridruži še povečano izhlapevanje. Ob poletnih nevihtah se lahko zaradi višjih temperatur sprosti več energije, kar pomeni večjo pogostost pojava debelejše toče in vetrolomov, z višanjem temperature pa se je precej povečala tudi intenzivnost jesenskih padavinskih dogodkov, kar je v zadnjih 20 letih pripeljalo do že več katastrofalnih poplav, ki imajo sicer 50-, 100- ali celo 200-letno povratno dobo.
Po podatkih Arsa se trenutno pri nas najhitreje segrevajo poletja, v povprečju za slabe pol stopinje vsakih deset let. Le malo zaostajata pomlad in zima. In prav pozimi je segrevanje ozračja najbolj opazno, saj za dve stopinji višja temperatura pomeni okoli 300 metrov višjo mejo sneženja. Po Arsovih podatkih se je število dni s snežno odejo od sredine prejšnjega stoletja do danes marsikje že prepolovilo, prav tako se je precej zmanjšala količina zapadlega snega.
Na meteorološki postaji z najdaljšim merilnim nizom pri nas, ki stoji v Ljubljani, je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (1960–1969) skupaj zapadlo 12 metrov in 32 centimetrov snega, v zadnjem desetletnem obdobju (2011–2020) pa le pet metrov in 52 centimetrov, kar v povprečju pomeni okoli 55 centimetrov na sezono. Največjo vsoto višin novozapadlega snega smo v zadnjih desetih letih beležili v sezoni 2012/2013, ko je v večjem delu nižin skupno zapadlo od 1,5 do 3 metre snega. In kakšni so obeti za prihajajočo zimo?
Kot kažejo prve napovedi evropskega meteorološkega centra ECMWF, bo letošnja zima v nasprotju z zadnjimi štirimi zimami, ki so bile nadpovprečno tople, temperaturno bližje povprečju med letoma 1981 in 2010, kar pomeni, da si lahko tudi po nižinah obetamo nekoliko več snega in mraza, kot smo ga bili deležni v preteklih letih, še vedno pa bomo daleč od najhujših zim v zadnjih 60 letih.
KOMENTARJI (51)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.