Zasebna ekonomska moč in 'svoboda' interneta

Pred leti, po zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah, je izbruhnil velik škandal. Izvedelo se je, da je podjetje Cambridge analytica pridobilo podatke od Facebooka o uporabnikih in je potem te podatke uporabilo za zelo usmerjene kampanje, ki so bile povezane z ameriško predsedniško tekmo. Na koncu je ta kampanja tudi prispevala k sami izvolitvi Trumpa za predsednika. In medtem ko se je močno problematiziralo vlogo svetovalnih podjetij in uporabo zasebno zbranih podatkov za politične namene, pa je nekoliko bolj v ozadju ostal problem samega zbiranja podatkov in tudi vloga sodobnih IKT v politiki, družbi in gospodarstvu. Čeprav se tako v evropski kot ameriški politiki domet in pomen objav na družbenih omrežjih in targetiranih oglasov ter sporočil marsikdaj precenjuje, je bil ta škandal nekakšen katalizator, ki pa ni imel resnih daljnosežnih posledic, saj se poslovni model tehnoloških velikanov ni spremenil.  

Model zasebnih tehnoloških korporacij temelji predvsem na nudenju storitev ter zbiranju podatkov o uporabnikih. Temelj poslovnega modela podjetij je, poleg seveda nudenja različnih možnosti uporabnikom, tudi in predvsem zbiranje ter trgovanje s podatki o uporabnikih in omogočanje personaliziranih oglasov za uporabnike, ki se jih izdeluje na osnovi analize podatkov s pomočjo algoritmov. Toda ne gre zgolj za personalizacijo oglasov, temveč tudi za zelo močno določanje, kaj je sploh tisto, kar lahko vidimo na spletu oz. kaj nam različne platforme in brskalniki sami ponujajo na osnovi naših pregledov in podatkov. Tako nam dobršen del spleta ostaja zakrit in ostajamo v zelo ozkem mehurčku. Vendar, ne gre zgolj za to, da se algoritmi prilagajajo našim željam, temveč jih tudi in predvsem (so)ustvarjajo. Zbirke podatkov o nas, ki jih imajo korporacije, so precej bolj poglobljene in precej bolj obsežne, kot bi jih lahko kadar koli imela katera koli državna obveščevalna služba. 

Vse to poteka v morju internetne potrošniške svobode, iz katere se črpajo enormni profiti, pri čemer je osnova za bogatenje ravno zbiranje in trgovanje s podatki. Lastniki tehnoloških velikanov so tudi najbogatejši ljudje na svetu. Še več, dejstvo je, da so v času pandemije ravno te korporacije in posamezni lastniki ali največji delničarji le-teh najbolj zaslužili. Bogastvo najbogatejših se je še povečalo. In zaslužili so predvsem zaradi še večjega razrasta uporabe različnih IKT, platform in programov, saj so ravno v tem obdobju zbrali še dodatne informacije in podatke o svojih uporabnikih, ker so tudi dejavnosti, ki prej niso potekale prek IKT, prešle na splet z uporabo različnih programov.

Danes je v tem okviru popularno govoriti o tehnofevdalizmu, saj naj bi celoten poslovni model temeljil na zasebnem monopolističnem nadzoru nad infrastrukturo in informacijami. Nekateri drugi raziskovalci poudarjajo vzpon nadzornega kapitalizma (ang. surveillance capitalism) kot specifično emanacijo združitve tehnoloških velikanov in IKT ter prilagajanje kapitalističnemu sistemu. V obeh primerih pa je v ospredju dejstvo, da internet in uporaba IKT ostajata predvsem pod močnim nadzorom zasebnih korporacij in da internet torej ni javni prostor, ni javna sfera, temveč je predvsem prostor, ki je tudi nadzorovan in fizično vzdrževan s strani zasebnih korporacij. 

Zato bi ob vse pogostejšem omenjanju nevarnosti, ki jih prinašajo nove tehnologije in možnost države, da prek IKT nadzira državljane, veljalo pozornost nameniti predvsem in tudi zasebni moči, ki jo omogoča internet. Če je strah oz. fobija pred državo tako močno prisotna – marsikdaj upravičeno – zaradi nevarnosti in možnega državnega nadzora nad spletom, pa ne gre spregledati, da je splet v rokah nekaj močnih korporacij in posameznikov, ki nadzorujejo in služijo s podatki. Več časa preživimo na spletu, več moči dobijo zasebne korporacije. Tehnodeterminizem, tako močno razširjena ideologija, pa bo še naprej poganjal kolesje nadzornega kapitalizma. Če je vedno upravičen strah pred državnim Leviatanom, bi nas moral še bolj skrbeti nastanek zasebnega digitalnega Behemota. Verjetno pa nas zaradi tesne prepletenosti politike, javnih in zasebnih nadzornih in obveščevalnih služb ter lastnikov in največjih delničarjev velikih IKT korporacij (v angleščini ta fenomen dobro povzema koncept revolving door) v prihodnje čaka dokončna združitev že sedaj tesno povezanih javnih in zasebnih elementov nadzora nad spletom in ljudmi.