Zasebnost v informacijski družbi

Ni naključje, da je ta koncept v znanstvenih krogih tako razširjen in priljubljen. Z vzponom informacijske družbe je postal prava brenčavka (ang. buzzword) v širši javnosti, predvsem zaradi političnega in ekonomskega vpliva, ki se z napredkom informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) samo še povečuje. Zasebnost sicer ne pomeni socialne izolacije, temveč je del vrednostnega sistema, ki uravnava socialno vedenje. Težko je namreč človeško vedenje označiti kot izključno zasebno, saj posledic medosebnih transakcij ne nadzirajo samo tisti, ki so vanje vključeni, temveč tudi drugi, na katere učinkujejo posredne ali neposredne posledice. Razumevanje zasebnosti se sicer v različnih zgodovinskih in kulturnih kontekstih zelo razlikuje. Lahko pomeni stanje odmaknjenosti od sveta, od javne pozornosti, lahko pomeni zaščiteno sfero, ki je ločena od vpletanja države, lahko gre za uporabo notranjih in ne zunanjih norm.

Lahko gre za omejen dostop, skrivnostnost, zaupnost ter anonimnost. Če torej predpostavljamo, da sta javnost in zasebnost nasprotna, a komplementarna pojma, lahko zasebnost opredelimo kot zaščiteno sfero oziroma stanje posedovanja ekskluzivnega nadzora nad dejanji ali (kognitivnim) dostopom, brez oviranja delovanja in pravic drugih. Različne poglede na pomen in vrednotenje zasebnosti navaja med drugimi Judith DeCew, in sicer 1) nadzor nad informacijami, 2) nedotakljiva osebnost oz. človekovo dostojanstvo, 3) intimnost, ki vključuje ljubezen, prijateljstvo in zaupanje, 4) raznolikost medosebnih odnosov z drugimi in 5) ekskluziven dostop posameznika do lastnega sveta.

Morda se vam zdi koncept zasebnosti kontroverzen zaradi vseh različnih pomenov, pogledov in kompleksnosti, a kontroverzen, če že, je zaradi svoje (am)bivalentnosti do javnosti (ang. publicness), s katero je zasebnost vedno povezana. Kot primer te neločljive povezanosti javnosti in zasebnosti Splichal izpostavlja odnos med svobodo govora in objavljanja v javnosti ter svobodo mišljenja v zasebnosti. Če ne bi obstajala svoboda izražanja v javnosti, bi bila resno ogrožena tudi svoboda mišljenja v zasebnosti, saj sta izražanje idej v javnosti in ustvarjanje idej v mislih posameznikov drug drugemu pogoj. Vzroke za (am)bivalentnost zasebnosti lahko iščemo v njeni zaželenosti.

Po eni strani je izjemno cenjena zaradi zagotavljanja takšnih okoliščin, v katerih so posamezniki zaščiteni oz. neodvisni od vpletanja in vdiranja drugih, vključno z državo, po drugi strani pa predstavlja nevarnost, saj so zasebni odnosi pogosto avtoritarni, nasilni, celo brutalni. Pod pretvezo zasebnosti so lahko pred javnostjo skrite zlorabe moči, dominacije, izkoriščanja, nasilje, tiranije, cenzorstva ter seveda nezakonita in neetična dejanja v družinah ter v vseh vrstah javnih in zasebnih organizacij. Bentham zasebnost dovoljuje le do mere, do katere je za okoliščine absolutno nujna, saj se, čeprav sta si nasprotujoča koncepta, razlikujeta zgolj v številu ljudi, katerim so informacije o nečem znane.

Za Benthama najvišja stopnja zasebnosti in najnižja stopnja javnosti sovpadata. Prikrivanje in skrivnostnost imata potencial, da postaneta učinkovito sredstvo za zavajanje javnosti, s čimer se ustvarjajo pogoji za diktatorski sistem cenzorstva, zaradi česar Bentham naklonjenost zasebnosti in skrivnostnosti označuje kot znak krivde. Zasebnosti v bran stopi Freud  s tezo, da skrito ne nujno dokazuje koruptivnosti, temveč lahko deluje kot varuh naših duševnih življenj. Da je javnost pomembnejša od zasebnosti, navaja tudi Kant, za katerega se zasebnost ne nanaša na domače okolje družine, temveč uradne situacije, v katerih so posamezniki podvrženi avtoriteti institucije, ki je ne smejo izzivati, temveč jo morajo ubogati. Za Kanta je uporaba lastnega razuma v javnosti torej sprostitev iz dolžnosti ubogljivosti. Samo javna uporaba razuma lahko spodbudi osebno razsvetljenstvo, ki ga ovirajo omejitve zasebne rabe razuma.

Zasebnost v luči tehnološkega napredka

Problematika zasebnosti postaja izrazitejša z napredkom IKT in zavedanjem, da IKT v kontekstu splošne družbene uporabe na kontroverzne načine (so)oblikuje razpršitev moči in odnosov v družbi. Zato je še posebej pomembno cenzorstvo v kontekstu zaščite zasebnosti, ki pa lahko ima tudi kontroverzne posledice in omogoča zlorabo cenzorstva. Cenzorna dejanja nimajo namreč le funkcije zaščite zasebnosti, temveč tudi zatirajo in marginalizirajo druge ter omejujejo njihov dostop do sredstev oz. učinkovitih načinov komunikacije. Očitni primeri takšnih tveganj v današnjem času so odnosi avtoritarnih osebnosti, kot so Donald Trump, Boris Johnson in Viktor Orban, do tistih medijev, ki skušajo prikazati kakršnokoli drugo verzijo realnosti, kot jo vidijo in v katero verjamejo sami.

Razlikovanje med upravičenim cenzorstvom zaradi zaščite zasebnosti in zlorabo cenzorstva za zakrivanje resnice pred očmi javnosti otežuje tudi dejstvo, da imata javnost in zasebnost določene skupne značilnosti. Digitalni mediji tako povzročajo čedalje večjo prepustnost meje med javnim in zasebnim, zato postaja tudi zasebnost čedalje bolj ranljiva. To potrjujejo spletna socialna omrežja, ki jih težko uvrstimo v kategoriji javnosti in zasebnosti. Po eni strani so številke (npr. število članov v skupini) precej višje, kot v preteklosti, zato jih tudi ne moremo obravnavati kot značilnih, po drugi strani pa je komunikacija na spletnih socialnih omrežjih precej bolj pogosto podobna komunikaciji med prijatelji, kolegi ali znanci kot pa vsebinam, ki so vredne javne pozornosti. Globalno širjenje (uporabe) spletnih socialnih omrežij in povečevanje javnega izpostavljanja zasebnosti sta posledica osebne promocijske publicitete in ne zunanje disciplinarne publicitete, zaradi česar se predvsem mladi ne zavedamo vseh tveganj in potencialnih negativnih posledic, ki jih takšna oblika komunikacije prinaša.

Cenzorna dejanja so sicer usmerjena v zaščito osebne avtonomije in/ali temeljev obstoječega družbenega reda. Pravica do zasebnosti se je npr. razširila od zasebnih posameznikov do zasebnih korporacij. Po drugi strani pa so se okrepili (korporativni) poskusi vpletanja oz. vdiranja v zaščiteno sfero, kjer nam je omogočen prej omenjeni ekskluzivni osebni nadzor nad dejanji in kognitivnim dostopom. Splichal navaja, da je zaradi kontroverznosti, ki so povezane z zgodovinskimi, kulturnimi, verskimi in političnimi specifičnostmi, skoraj nemogoče oblikovati univerzalno in transhistorično konceptualizacijo zasebnosti, ki bi jo glede na naraščujočo kompleksnost sodobnega sveta zagotovo potrebovali. Če si že skušamo zamisliti takšno konceptualizacijo, bi ta morala delovati kot neke vrste nevtralni koncept, ki bi nam omogočal identifikacijo izgube zasebnosti, hkrati pa bi takšna konceptualizacija morala nujno delovati kot vrednota, na podlagi katere bi lahko oblikovali zakonsko zaščito tega univerzalnega razumevanja zasebnosti.

Zdi se, da se zahodna civilizacija trenutno nahaja med dvema cikloma, pri čemer se eden počasi zaključuje, obrisi drugega pa se že kažejo na obzorju. Kar je jasno že sedaj, je to, da bosta oba koncepta, še posebej pa koncept zasebnosti, zaradi tehnološkega napredka v naslednjih desetletjih doživela  konkretno rekonceptualizacijo, pri čemer ni nikakršnih zagotovil, da se ne bomo vrnili v čase Benthamovega dojemanja zasebnosti. V kolikor želimo kot človeška vrsta postati in ostati resnično globalna, svetovna civilizacija, pa bo potrebno ustvariti univerzalno in transhistorično konceptualizacijo zasebnosti, ki se sedaj, v luči izolacionizma in protekcionizma, kaže kot znanstvena fantastika.