Zadnje čase smo bili priča številnim okvaram žičnic, prisilnim poravnavam, zamenjavam lastnikov, nezanimanju tujih investitorjev. Slovenske smučarske centre lahko reši le denar, vprašanje pa je, kdo ga bo dal.
Povprečna starost žičnic na slovenskih smučiščih je 20 let. Ob upoštevanju povprečne življenjske dobe posamezne naprave - v povprečju 15 let - in stopnje tehnično - tehnološke zastarelosti ugotovimo, da so te naprave brez knjigovodske vrednosti, saj so glede na starost v celoti odpisane. Ker so tehnično zastarele in zato za trg nezanimive, so tudi brez tržne vrednosti. Tako je analiza slovenskih žičnic pokazala, da bi slovenska smučišča do leta 2010 potrebovala: "102 novogradnji, 73 rekonstrukcij žičniških naprav, urediti bi bilo treba proge in zasneževanje zanje, kar bi zneslo skupno 50 milijard tolarjev oziroma 263 milijonov evrov," pojasnjuje Dušan Božičnik, sekretar Združenja žičničarjev Slovenije, ki dodaja: "Že večkrat sem izjavil, da se nam leto 2010 vsako leto vse bolj oddaljuje." Naložbe namreč stanejo. Za rabljeno sedežnico je treba odšteti več sto milijonov tolarjev, za novo tudi milijardo. Kilometer sistema umetnega zasneževanja, brez katerega danes ne gre, je ocenjen na 50 milijonov tolarjev. Z lanskimi prodanimi milijon in pol smučarskih vozovnic so naša smučišča sicer zaslužila skoraj štiri milijarde tolarjev. "Smo že ugotovili, da se žičničarji sami ne bodo mogli preživeti," pravi Božičnik.
In prav v tem, v nedorečenem sistemu financiranja, je slovenski problem. "Zaenkrat je stvar prepuščena posameznim smučarskim centrom in destinacijam, da se znajdejo po svoje," dodaja Aleš Uršič, direktor ATC Kanin in predsednik Združenja žičničarjev Slovenije.
Država je v zadnjih šestih letih v trideset slovenskih smučišč vložila 1,7 milijarde tolarjev nepovratnih sredstev, leta 1999 je odobrila 735 milijonov ugodnih kreditov. To je manj kot deset odstotkov denarja, ki ga žičničarji za naložbe potrebujejo, državniki pa pravijo, da žičnicam namenjajo še največ. "Vseh razvojnih spodbud, ki jih je v tem obdobju država namenjala za razvijanje turistične infrastrukture, kamor sodijo tudi kongresne dvorane, bazeni, idr., so bili žičničarji vsako leto deležni kar od 40 do 60 odstotkov," pojasnjuje Darja Radič, državna podsekretarka na ministrstvu za gospodarstvo.
S svojim vložkom je država sicer res vzpodbudila izjemno velik investicijski ciklus, kar pa ni dovolj. "Vsi smučarski centri in žičničarji smo se ob tem finančno izčrpali, tako da nismo več, v veliki večini, sposobni dodatnih vlaganj s strani samih smučarskih centrov. Dosegli smo nek prag, ki ga je zdaj treba premakniti višje," dodaja Uršič.
"Če bi naša država v prihodnje zagotavljala vsaj primerljive pogoje, kot jih danes zagotavljajo Avstrija, Italija, Švica, bi bili povsem zadovoljni, saj bi takrat lahko hitreje dohitevali konkurenco," pravi Maks Brečko, direktor Unior Turizma. Radičeva pa dodaja: "V letu 2004 bomo izvedli razpis za sofinanciranje projektov turističnih investicij in sredstev strukturnih skladov Evropske unije, tako bo na razpolago v naslednjih treh letih osem milijard tolarjev, do katerih bodo upravičeni tudi žičničarji oziroma njihovi projekti."
Italijanski fenomen je dežela Furlanija Julijska Krajina, ki je pod svoje okrilje vzela pet smučišč - Trbiž, Pinacavalo, Zonkolan, Pontebo in Sella Nevejo. V zadnjih letih so v razvoj smučišč vložili 50 milijonov evrov, predvsem deželnega denarja. Radodarna je tudi Avstrija. Kar tretjino nepovratnih sredstev je v zadnjih letih država prispevala za več deset milijonov vredne naložbe v priljubljenih Mokrinah. Naši žičničarji jim zavidajo tudi kreditne pogoje, ki so naslednji: 20 let, 2,5 odstotna obrestna mera, petletni moratorij. Problematika večine smučišč pa se rešuje s kapitalskimi prevzemi. Glede na zadnje dogodke, je očitno prav to tudi naša prihodnost.
