Zaupajte političnim odločitvam, ki delno temeljijo na znanstvenem nasvetu. In so začinjene s čustvenim javnim mnenjem

"Politika mora predvsem poslušati stroko. Res je, da na koncu politika odloča, ker je družba tako urejena. Mi pa moramo politiki vedno natočiti čistega vina," to so besede direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje dr. Milana Kreka za naš portal – v okviru krajše miniserije, kjer je pod drobnogledom naveza politike in znanosti. 

V dveh letih ponavljanja 'Zaupajte znanosti', so preobrati v smernicah za javno zdravje povzročili zmedo. Ljudje so se spraševali, kakšni so zadnji nasveti glede mask, kako dolgo naj bi se samoizolirali, kakšna je priporočljiva razdalja in celo, ali je virus bolj nevaren ob 23. kot 22. uri. Mnogi, razočarani zaradi spreminjanja priporočil, so se do znanstvene skupnosti odzvali s skepticizmom ali nezaupanjem.

A kot je dejal Krek – na koncu odloča politika. Fraza 'Zaupajte znanosti', ki so jo ves ta čas ponavljali politiki z ameriškim predsednikom Joem Bidnom na čelu, ki je domačo in svetovno javnost prepričeval, da se prav po tem razlikuje od predhodnika Donalda Trumpa in njemu podobnih populistov, tako postane nekaj drugega: 'zaupajte političnim odločitvam, ki delno temeljijo na znanstvenem nasvetu'. 

V veliki meri so torej končne odločitve odvisne tudi od ekonomskih, političnih in javnomnenjskih vprašanj, saj imajo čisto na koncu zadnjo besedo volivci – in vedno so nekje pred vrati volitve. Če so volivci nezadovoljni, so na obzorju spremembe, ki pa se jim vladajoča politika vedno in povsod želi izogniti. Zato se bomo v današnjem članku dotaknili deležnika, ki vpliva predvsem na politike, ki so vedno na lovu za glasovi – splošne javnosti in njenega dojemanja (znanstvenih) situacij ter posledičnega vplivanja na njihov razvoj. 

Toksična mešanica znanosti in politike

Tako znanost kot politika želita uživati zaupanje javnosti. Kako se ustvarja zaupanje? Zaupanje je oblika sklepanja, ki temelji na poznavanju ali prejšnjih izkušnjah. Naučimo se zaupati ljudem, ker imamo izkušnje, da se bodo obnašali na predvidljiv način, zaradi česar smo prepričani o njihovem prihodnjem ravnanju, za LSE pojasnjuje Christina Boswell, profesorica politike na Univerzi v Edinburgu in podpredsednica za javno politiko na Britanski akademiji.

"V velikih in zapletenih družbah pa to zaupanje ne more temeljiti le na naših neposrednih izkušnjah. Svoje zaupanje moramo zato bazirati na približnih značilnostih – zanašamo se na tiste, ki z nami delijo vrednote, podpirajo isto politično stranko ali živijo v naši soseščini. V specifičnih primerih, kot je covid-19, pa se zanašamo tudi na ljudi z izobrazbo z določenega področja," pravi. 

O prihodnjem vedenju lahko sklepamo tudi na podlagi dejanj. Če vemo, da bodo kršitve pravil ali pogodb kaznovane in da bodo ljudje na splošno motivirani, da spoštujejo svojo besedo, potem lahko opustimo svoje dvome in naredimo ta preskok ter zaupamo, poudarja. 

"Na žalost sta našteta mehanizma za utrjevanje zaupanja v primeru politike močno spodkopana. Javnost je postala izjemno cinična do vsega, kar motivira politiko – razlogi za ta cinizem pa se odražajo v vrsti širših družbenih in političnih trendov. Vidimo upad tradicionalnih levih in desnih osi političnega nasprotovanja, zaradi česar so volivci manj prepričani o tem, kako bodo politične stranke promovirale svoje interese; neurejenost procesov oblikovanja politike, kar vodi v kompromise in razočaranje, saj vlade ne izpolnijo svojih obljub; vidimo pa tudi naraščajoč vpliv političnega vedenja, ki volivce vidi kot potrošnike na političnem tržišču, kjer nato želijo politiki povečati svojo moč s trženjem privlačnih izdelkov," še pravi Boswellova. 

Vse skupaj je pripeljalo do tega, da politika uživa izjemno nizko zaupanje, 24-odstotno je bilo v eni od raziskav na Otoku, ki jo navaja. 

Znanost je v to igro načeloma vstopila v boljši kondiciji. 87-odstotkov ljudi naj bi ji zaupalo na Otoku in podobno je tudi drugod. Vendar pa ima tudi ta pol težave. Napredek v medicini na marsikaterem drugem področju neizpodbitno ponuja prepričljive dokaze o napredku znanosti. To ustvarja zaupanje, da bo njen razvoj na primer še naprej zagotavljal kakovostna zdravila. Toda prav tako pomembno je, da javnost zaupa v motivacijo in ravnanje teh strokovnjakov. Medicinsko znanost naj bi vodile jasne etične smernice, ki pa so v preteklosti bile nekajkrat kršene, poleg tega je javnost neposredno izpostavljena ravnanju strokovnjakov s področja zdravstva, zaupanje gradi na podlagi izkušnje – in 200 poskusov, da bi priklicali zdravnika, zaupanja ne utrjuje v pozitivni smeri. 

Prav tako je pogosto za javnost nekoliko nejasno, kaj znanstvenike žene naprej. Vajeni komunikacije v znanstvenih revijah in dolgih ur raziskovanja, znanstveniki svojih motivov javnosti pogosto ne pojasnjujejo, kar pa pogosto pripomore k ohranjanju ciničnega prepričanja, da je edini motivator denar. 

Pod črto – če politika potrebuje izboljšanja na vseh področjih, tudi znanost potrebuje refleksijo, ko gre za etično in javno delovanje, če naj bi bilo sodelovanje znanosti in politike na vseh področjih – v prihodnosti boljše. 

Čustvena (in ne racionalna javnost)

Boljšo politiko in znanost bi morala zahtevati splošna javnost, ki je edina, ki ima moč, da od svojih politikov in znanstvenikov terja odgovornost. A kaj, ko ji ne manjka lastnih težav – še posebej je jasna odsotnost racionalnega. 

Študije kažejo, da smo do te točke, ko objektivnega skorajda ni več, štejejo le še čustva in prepričanja, potovali štiri desetletja. Trend se namreč ni začel s Trumpom. 

"Čeprav je sedanja doba post-resnice marsikoga presenetila, študija kaže, da je v zadnjih 40 letih javno zanimanje doživelo pospešeni premik od kolektivnega k posamezniku in od racionalnosti k čustvom," pravijo ameriški in nizozemski raziskovalci.

"Naše delo kaže, da se je družbeno ravnovesje med čustvi in razumom premaknilo nazaj na tisto, kar je bilo pred približno 150 leti," pravi raziskovalec dr. Marten Scheffer za Webmed Health News. "To pomeni, da bodo morali znanstveniki, strokovnjaki in oblikovalci politik razmišljati o najboljšem načinu za odziv na to družbeno spremembo."

Ugotovitve temeljijo na zelo podrobni analizi jezika milijonov knjig, časopisnih člankov, iskanj v Googlu, televizijskih poročil, objav na družbenih omrežjih in drugih virov. Raziskovalci so analizirali, kako pogosto se je 5000 najpogosteje uporabljenih besed pojavilo v zadnjih 170 letih, in ugotovili, da je uporaba besed, ki so povezane z dejstvi in ​​sklepanjem, kot sta "določiti" in "zaključek", od leta 1980 drastično upadla. Uporaba besed, povezanih s človeškimi čustvi, kot sta "občutiti" in "verjeti", pa se je močno povečala.

Scheffer ugotavlja, da je imel hiter razvoj znanosti in tehnologije od leta 1850 do 1980 velike družbene in gospodarske koristi, ki so pripomogle k dvigu statusa znanstvenega pristopa, vloga spiritualizma se je v sodobnem svetu zmanjšala. Toda od leta 1980 je ta trend doživel velik preobrat, saj so prepričanja za mnoge ljudi postala pomembnejša od dejstev. 

V političnem svetu so posledice jasne, vplivajo na politike vseh barv in pomagajo kreirati razdor. S prihodom klimatskih sprememb in zdravstvene krize v središče pozornosti pa so postale jasne tudi posledice za znanost. "Zdi se, da našo javno razpravo vse bolj vodi to, kar ljudje želijo, da je res, in ne tisto, kar je dejansko res. Kot znanstvenika me to skrbi," je za Webmed Health News dodal dr. Johan Bollen, profesor informatike na univerzi Indiana.

Ko je denar za raziskave odvisen od mnenja, propaganda pa je valuta

Njegova zaskrbljenost je upravičena, saj ne vpliva le na javni dialog, ampak tudi na to kaj in kako se raziskuje. Marsikdo se je v času pandemije spraševal, kako je mogoče, da je bilo cepivo izdelano tako hitro. Odgovor je preprost, izpostavljajo ga številni znanstveniki, ki se leta trudijo vsaj korak naprej premakniti lastne raziskovalne projekte – denar. Države so za ta projekt namenile milijone in to je pomenilo, da so lahko znanstveniki delali izjemno hitro. 

Toda denar postaja vse bolj odvisen od čustev javnosti, saj politika pač rada ugaja javnosti. Pa čeprav javnost pogosto zmotno meni, da politika rada ugaja predvsem lastnim kapricam. Dejstvo pač je, da se politika se na oblasti v demokratičnih sistemih ohranja s podporo volivcev. 

Brazilski znanstveniki so denimo ostali brez velikega kosa finančne pogače, ker populistični predsednik Jair Bosonaro ne mara znanosti, podobno je z raziskovalnimi projekti marsikje drugod, medtem ko imajo predvsem v ZDA še drugo težavo – še posebej družboslovna znanost postaja žrtev Twitterja in drugih družbenih omrežij, kjer določene skupine zahtevajo odpuščanja znanstvenikov, ki ne bi slepo sledili teoriji spola in še čemu, pogosto spet prepričanjem, ki bolj kot na znanosti temeljijo na ojačevanju čustev. 

Scheffer in sodelavci so sicer našli kar nekaj dejavnikov, ki so v zadnjih letih spodbudili sprejemanje neresnic nad dejstvi. Na prvem mestu je svetovni splet. Njegov vzpon v poznih osemdesetih letih in njegova vse večja vloga primarnega vira novic in informacij sta omogočila, da se je več napačnih informacij, ki temeljijo na prepričanju, razmahnilo in razširilo kot požar. Študija je tudi pokazala, da se je uporaba besed, povezanih s čustvi in ​​intuicijo, še posebej povečala okoli leta 2007 skupaj z globalnim porastom družbenih medijev, ki je Facebook, Twitter in druge izstrelil v mainstream ter nadomestil bolj tradicionalne vire informacij, ki so zavezani k preverjanju dejstev ali soočanju mnenj. Olje na ogenj je – kot ugotavljajo raziskovalci – prilila finančna kriza leta 2007. Upad svetovnega gospodarstva je pomenil, da se je več ljudi soočalo s stresom na delovnem mestu, izgubami naložb in drugimi težavami, ki so spodbudile zanimanje za objave na družbenih medijih, ki temeljijo na čustvih proti establišmentu. Zanemariti ne gre niti antiintelektualizma, ki ga opredeljujejo kot posplošeno nezaupanje do strokovnjakov in intelektualcev. To nezaupanje ima lahko več različnih virov, med njimi pa je najpomembnejši populizem. Nekateri populisti namreč vidijo strokovnjake kot razred elit, ki izvajajo oblast nad vrlimi navadnimi državljani. Antiintelektualizem naj bi vzpodbujali tudi ideološki konzervativizem, intuicionizem in verski fundamentalizem.

Propaganda je nova valuta, ugotavljajo strokovnjaki, katerih kritika se nanaša tudi na tradicionalne medije, ki so namesto da bi ostali pri dejstvih, v želji po všečnosti in v tekmi z družbenimi omrežji znižali nivo kvalitete informacij, dejstva pa povezali z zabavo in jih začeli razlagati na preveč poenostavljen način. 

Znanost potrebuje nov koncept komunikacije, javnost boljše razumevanje znanosti

K višji kvaliteti razprave pa lahko bistveno pripomore prav jasna, kvalitetna in etična znanost. Številni namreč menijo, da ob odsotnosti dobre politike potrebujemo več 'dobre znanosti', ki bi ji bilo treba prisluhniti. Pa čeprav je to za znanstvenike lahko moteče, saj pomeni več izpostavljenosti in odgovornosti. Še vedno namreč velja – in videli smo tudi na primeru koronske krize, da se pomembne politične odločitve – le redko, če sploh kdaj – sprejemajo zgolj na podlagi znanosti, ampak temeljijo na dejstvih in vrednotah ali na dejstvih in osebnih izkušnjah. Poleg tega dolgoletna prepričanja ali temeljne vrednote pogosto prevladajo nad znanstvenimi dokazi, ko se sprejemajo politične odločitve.

Toda javnost, ki kdaj torej tudi zahteva nadvlado znanosti, potrebuje boljše razumevanje znanosti in njenih omejitev. Znanost namreč ni čarobna rešitev z vsemi odgovori. Tako se je treba zavedati, da običajno obstaja nekaj negotovosti v znanstvenih dokazih in zelo malo je situacij, v katerih se vsi znanstveniki strinjajo glede tega, kaj prikazujejo podatki ali kako je treba podatke razlagati. Toda znanstveniki razumejo, da lahko kljub določeni negotovosti in nestrinjanju stojijo za znanstvenim soglasjem in priporočili, ki jih dajejo javnosti, je pa to lahko zelo zaskrbljujoče za neznanstvenike, torej splošno javnost. 

Prav tako smo na primeru koronske krize lahko videli, kako znanstvene teorije delujejo v praksi. Znanstvene teorije se pogosto revidirajo ali celo zamenjajo, ko se pridobijo dodatne informacije. Znanstveniki sprejemajo te revizije kot običajen del znanstvenega procesa, medtem ko jih javnost lahko šteje za znake pomanjkanja avtoritete ali strokovnega znanja, razlaga Alan I. Leshner, zaslužni direktor Ameriškega združenja za napredek znanosti. Zavedati se je tudi treba, da ni vsa znanost enako dokončna. Nekatere znanstvene teorije so šibkejše od drugih in nekateri nizi podatkov so bolj zanesljivo razloženi kot drugi, pravi. 

Ker torej ne znanost ne politika ne družba nimajo dokončnih odgovorov, bodo tudi prihodnje krize prinesle iskanje soglasja med deležniki. Pri čemer pa je nauk koronske krize lahko predvsem ta, da vsi odločevalci – z vsakim posameznikom vred – potrebujejo še več zavedanja o svoji odgovornosti v procesu sprejemanja dobrih in racionalnih odločitev.