"Odraščala sem v romski družini, živelo nas je več Romov, bilo je vsakodnevno nasilje, jaz sem doživljala spolno nasilje s strani bratranca od petega leta starosti," je povedala 25-letna pripadnica romske skupnosti, ki je želela ostati anonimna.
Vse se ji je zdelo normalno, ker drugega ni poznala, ko pa je med odraščanjem v filmih videla, da to ni nekaj normalnega, je spregledala. In to je tudi zgodba o tem, kako so jo – kot pravi – na cedilu pustili prav tisti, ki bi jo morali zaščititi: starši, center za socialno delo, policija. Pri 9 letih je staršem povedala, da doživlja spolno nasilje. "Rekli so, da bodo uredili in da bodo povedali njegovemu očetu, pa se ni nič spremenilo. Ne verjamem niti, da so njegovemu očetu karkoli omenili," je povedala.
Povedala je, da jo je pri 11 letih začel spolno zlorabljati tudi oče. Začela se je samopoškodovati, kar je kasneje opazila svetovalna delavka na osnovni šoli. Pravi, da je bila edina, ki ji je poskušala pomagati.
"Nisem imela nekega upanja, da bo center za socialno delo, policija, kdorkoli ukrepal," je dodala, saj da policija kljub prijavi zlorab ni ukrepala. Pravi, da je na centru za socialno delo imela sicer občutek, da ji verjamejo: "Ampak policija je bolj tista, ki nima nekega oprijema z žrtvami. Prijaviš na policijo, kaj se ti dogaja in žrtev je tista, ki jo zanemarijo. Nič ne naredijo glede tega."
Pri 18 letih je odšla od doma, dokončala srednjo šolo in začela obiskovati terapijo. Rekla si je, da to ni življenje, ki ga hoče živeti. Očeta je zaradi spolnega nasilja znova prijavila, zadeva je sedaj na sodišču. Povedala je še, da se dekleta zelo hitro srečajo s spolnostjo, čeprav si tega marsikatera ne želi.
Mladoletne nosečnosti
Predsednica društva Mozaik, ki se že vrsto let ukvarja z integracijo Romov in Romkinj, poudarja, da se v primerih zanemarjanja otrok še vedno prepogosto ne ukrepa. Prisilnih porok je sicer v zadnjih letih manj, pravi, velik problem pa še vedno predstavljajo prebegi iz enega v drugo romsko naselje. Ta dekleta običajno tudi zelo hitro zanosijo, je še dodala. "Govorimo o veliko mlajših otrocih od 15 let, govorimo o 11-, 12-, 13-letnih otrocih. Mislim, da se to na žalost tolerira," je dejala predsednica društva Mozaik Katarina Meden.
Spomnila se je zadnje mladoletne nosečnosti, ki jo je doživela. Tako skupnost kot družina ji jo je priznala po tem, ko je po njenih besedah to že "požigosal CSD": "In so prišli do mene s stavkom, veš, verjetno si že slišala, ampak CSD je rekel, da je v redu. Ta dvojna merila, ki jih imamo, so tista, ki bolijo."
Na CSD Dolenjska pravijo, da v primerih, ko so obveščeni, da v družini prihaja do nasilja, žrtvi nemudoma ponudijo pomoč. Ob neposredni ogroženosti zdravja ali življenja žrtve pa center takoj izvede nujne aktivnosti – na primer pomoč pri odhodu v varno hišo. Medenova pa opozarja še, da prebeglih otrok pogosto aktivno ne išče nihče. "Kadar jaz iščem kakšnega otroka, ki nam zmanjka, bom rekla grdo, najdem ponavadi še kakšnega otroka zraven. Ko pokličem kakšno institucijo, se mi zahvalijo. Pred leti so me prosili, če jim pripeljem otroka. Ne vem, če se jih zares išče," je zaključila.
Na policiji pa odgovarjajo, da sume nasilnih ravnanj, še posebej ko so žrtve mladoletniki ali otroci, obravnavajo z vso resnostjo in odgovornostjo.
