Specializantko urgentne medicine Lauro Petek smo v naši oddaji gostili že avgusta po njeni prvi vrnitvi z vojnega območja, zdaj pa je surovost vojne od blizu izkusila znova.
Kot je povedala v oddaji 24UR Zvečer, je bilo tokrat drugače to, da je bila stacionirana na povsem drugem mestu, saj so njeno prvotno točko zrušili. "Večina ekipe se je k sreči evakuirala pravočasno. Malo težje ranjena je bila ena medicinska sestra, ki trenutno okreva. Tako da sem se jaz pridružila moji ekipi sedaj na novem mestu."
Na njeno prvotno postojanko je padla raketa, že prej pa se je vedelo, da je lokacija vse bolj nevarna, zato so tudi evakuirali večinski del ekipe. "Del ekipe pa je še ostal na mestu, ko je seveda to točko zadela raketa."
Novo točko izberejo počasi, premišljeno. "Na novem mestu je bilo v zraku še več dronov, malenkost manj je bila tukaj nevarnost artilerije in raket. Zato se na vse različne načine spremlja nebo in išče tisti trenutek, ko je najbolj varno v dnevu, da se tja gre za ekipo," je pojasnila.
V svojem času na fronti se je srečevala z raznimi poškodbami, a kot pravi, je največ ran eksplozijskih. "To pomeni od tega, da nekdo stopi na mino in si pri tem najpogosteje poškoduje noge, do tega, da nanj pade iz neba raketa, dron in poškoduje pogosteje roke, obraz, trup."
Za enega bolj napetih trenutkov ocenjuje dogodek, ko so več ur čakali na kritično prizadete paciente, ki so bili nekje skriti pod drevjem. "Čakali smo na trenutek, ko bi se nebo zjasnilo, pa je v svoje roke vzel stvar kirurg, pograbil puško in se odpravil ven na površje," je dejala. "Uspelo mu je učinkovito odstraniti nekaj dronov z neba in tako sestreliti nekaj dronov. In javil ekipi, da zdaj pa lahko pripeljejo paciente."
Na fronti je bila zdaj slabe tri tedne, a kot pravi, se bo še vrnila, če bo vojna še potekala.
"Čutiti je obup"
Ko pridejo pacienti, je pogovarjanja relativno malo, to so namreč ljudje, ki so kritično poškodovani. "Morda se izmenja par besed o trajanju poškodb, času, poškodbe same, potem pa se paciente glede na to, kako stare so poškodbe, ali operira na sami lokaciji ali pa potem pošlje takoj naprej. Takoj potem, ko jih primarno oskrbimo."
Ko se je pogovarjala z drugimi, ukrajinskimi zdravniki in medicinskimi sestrami, je začutila obup. "Vzdušje ni najlepše. Vojna zanje traja zdaj že skorajda pet let." Prepričani so tudi, da so vseeno s strani Evrope, sveta v tem trenutku malenkost pozabljeni, je nadaljevala, zanje pa vojna deluje vse bolj realno.
"Zdaj še posebej v zadnjih letih vedo, da so tudi domači v krajih drugje in bolj oddaljeni od fronte vse bolj na nevarnem. In to jih skrbi," je dodala. "Namesto da bi s fronte javljali, da so še živi vsak dan, morajo javljati na žalost drug drugemu, da so oboji še celi."
