'Že leta 2008 ni bilo zahteve po stiku z odprtim morjem'

Omembe "stika" Slovenije z odprtim morjem, kot je v arbitražnem sporazumu, ali sploh besede odprto morje v predlogu posebnega sporazuma, ki ga je leta 2008 predlagala vlada Janeza Janše, ni. Tedanji glavni vladni pogajalec, mednarodnopravni strokovnjak Miha Pogačnik pojasnjuje, da se ta zahteva skriva v pooblastilu sodišču, da naj določi mejo epikontinentalnih pasov in pasov izvajanja suverenih pravic pogodbenic, ki se raztezajo proti odprtemu morju. V predlogu posebnega sporazuma je Slovenija predlagala, da bi vprašanje meje tako na kopnem kot na morju dokončno rešilo ali Meddržavno sodišče ali Stalno arbitražno sodišče ali pa ad hoc arbitraža.

SDS vztraja, da je predlog posebnega sporazuma boljši kot arbitražni sporazum, saj bodo morali arbitri po njihovi razlagi v skladu s slednjim najprej potegniti mejo na kopnem in morju, šele nato pa določiti "stik Slovenije z odprtim morjem". To naj bi arbitrom pravzaprav preprečilo določitev teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem, ampak bodo lahko določili le neke vrste "služnostno pot" prek hrvaških teritorialnih voda, trdijo.

Predlog posebnega sporazuma je bil pripravljen potem, ko sta avgusta 2007 Janša in hrvaški premier Ivo Sanader na Bledu dosegla "neformalno načelno soglasje", da se vprašanje meje med državama preda Meddržavnemu sodišču v Haagu. Hrvaška predloga ni sprejela, ampak je predlagala svojega, tega pa ni sprejela Slovenija. Kot določa, bi moralo sodišče v zvezi z mejo na morju določiti temeljno črto, od katere se meri širina morskih pasov, odločiti o pravnem statusu voda Piranskega zaliva, določiti bočno mejo teritorialnih morij pogodbenic, bočno mejo epikontinentalnih pasov pogodbenic in bočno mejo pasov izvajanja suverenih pravic pogodbenic.

Kaj pravi morska ustava?

Določanje teh pasov ureja konvencija ZN o mednarodnem pomorskem pravu (Unclos) oz. Jamajška konvencija. Tako teritorialne vode lahko segajo do 12 navtičnih milj od temeljne črte, izključna gospodarska cona in epikontinentalni pas pa lahko segata do 200 navtičnih milj od temeljne črte obale. Pomembno pa je določilo, da "lahko sega do" 200 milj, kar pomeni, da je ta pas lahko tudi manjši, saj ne sme segati v cono druge države.

Jamajška konvencija je temelj mednarodnega pomorskega prava, nekakšna "morska ustava". Kot trdijo v SDS, bi mednarodno pravo po arbitražnem sporazumu Pahor-Kosor določilo mejo v Piranskem zalivu bolj ali manj po sredini, saj daje pravo pri razmejitvah na morju prednost ekvidistanci. Celo če bi Piranski zaliv v celoti pripadel Sloveniji, bi se mejna črta še vedno "zaletela" v mejo italijanskega teritorialnega morja, ne pa v odprto morje, zaradi česar Slovenija ne bi mogla razglašati nadaljnjih suverenih pasov, opozarjajo v SDS in dodajajo, da četudi v sporazumu izrecno piše, da morajo arbitri doseči "stik Slovenije z odprtim morjem", to še vedno ne bi bil "teritorialni stik".

Tudi Meddržavno sodišče bi razsojalo po načelu mednarodnega prava

Kot odgovarjajo na MZZ, bi podobna razlaga lahko veljala tudi za posebni sporazum iz aprila 2008. Glede na "konservativnost" Meddržavnega sodišča je verjetno, da bi sledilo strogim načelom mednarodnega prava in mejo potegnilo po sredini Piranskega zaliva, saj v posebnem sporazumu ni nobenih izrecnih navodil sodišču, da bi morala potekati kako drugače. To je prepuščeno presoji sodišča na podlagi utemeljitev in dokazov držav po načelu "zunanje pravičnosti" oz. "ex aequo et bono", če bi Hrvaška seveda na to pristala.

Toda kot opozarjajo na MZZ, v posebnem sporazumu piše, da sodišče oz. arbitraža o sporu lahko razsodi "prvenstveno" na temelju načela ex aequo et bono. Pogačnik glede tega pojasnjuje, da bi sodišče tako odločalo v kombinaciji mednarodnega prava in načela "zunanje pravičnosti". Na MZZ pa menijo, da je bila špekulativnost z načelom ex aequo et bono v posebnem sporazumu velika, saj že statut Meddržavnega sodišča pravi, da sodišče samo odloči, ali to določilo uporabi ali ne. S tovrstno razlago se strinja tudi strokovnjak mednarodnega prava Milan Brglez.

Po eni izmed pravnih razlag bi namreč lahko prišlo tudi do tega, da bi sodišče na podlagi mednarodnega prava ugotovilo, da Slovenija ni upravičena do teh jurisdikcijskih pasov in bi potegnilo le razmejitev v Piranskem zalivu ter določilo zgolj teritorialne vode, pojasnjuje profesorica mednarodnega prava Mirjam Škrk. In sodišču potem ne bi bilo treba nikjer odločati o kakem stiku Slovenije z odprtim morjem.

SNS z 10 razlogi proti sporazumu

Stranka SNS pa je danes predstavila deset razlogov za zavrnitev sporazuma o arbitraži na referendumu, ki bo 6. junija. Kot prvi razlog so navedli to, da sporazum pomeni zlorabo najstarejšega pravnega sredstva za mirno reševanje sporov. Tako bo po mnenju stranke sporazum zlorabljen za legalizacijo protipravnega stanja, ki je nastalo z zasedbo slovenskega ozemlja s strani Hrvaške. Sporazum po mnenju stranke nalaga arbitražnemu sodišču, da ustavi prizadevanja Slovenije za vrnitev velikih delov slovenskega ozemlja. Stanje na 25. junij 1991 arbitražni sporazum po navedbah SNS legitimira na način, ki ne ustreza dejanskemu stanju na ta datum, hkrati pa izloča vse, kar si je južna soseda prisvojila pred tem datumom, kar je za SNS tretji razlog za zavrnitev sporazuma.

Dokument je po navedbah SNS treba zavrniti tudi, ker bo sodba arbitražnega sodišča slovenske teritorialne vode za vedno odrezala od odprtega morja in slovensko morje spremenila v zaprto morje. Kot dodaten razlog pa v stranki navajajo, da bo pomorska država Slovenija dobila le stik z odprtim morjem, ne dostopa, izhoda ali prehoda. Vlada mejo med slovenskimi deželami in južno sosedo ter stanje ob združitvi v južnoslovansko državo leta 1918 slabšalno in omalovažujoče imenuje "zgodovinske okoliščine" ter s tem Hrvaški omogoča, da za stalno obdrži, kar si je prisvojila v času obstoja Jugoslavije, dodajajo v stranki.

Sporazum poleg tega po navedbah SNS omogoča arbitražnemu sodišču, da pod načelom pravičnosti "perverzno skrije škandalozen ozemeljski ekspanzionizem ene države na škodo druge in Sloveniji odvzame več kot polovico ozemlja Primorske, morje, dele Gorjancev in ozemlje med Dravo in Muro". Eden od razlogov za zavrnitev sporazuma je, kot še navajajo v SNS,  da "bo odločitev arbitražnega sodišča za vedno blokirala slovenske nacionalne interese in odprla pot zavezništvu Italije in Hrvaške na škodo Slovenije, ki bo v končni fazi ostala brez dežele Primorske". Kot zadnji, deseti razlog pa v stranki navajajo, da je "v imenu miru in svobode treba ustaviti preostanke fašizma in nacizma sredi Evrope".

Žerjav: Ne nasprotujemo zato, ker je sporazum predlagala vlada

Ne nekakšen stik, samo ustrezna določitev meje nam lahko zagotovi ohranitev izhoda v mednarodne vode, meni predsednik SLS Radovan Žerjav, ki seje s tem odzval na včerajšnje izjave nekdanjega predsednika države Milana Kučana. Slednji je včeraj ocenil, da je arbitražni sporazum dobra pot za rešitev odprtih vprašanj s Hrvaško in poudaril, da nasprotovanje arbitražnemu sporazumu pomeni škodovanje državi.

Predsednik SLS Radovan Žerjav je v zavrnil Kučanovo izjavo, da se sporazumu nasprotuje le zato, ker ga je predlagala vlada. "SLS je za časa vseh vlad v samostojni slovenski zgodovini kot vladna ali nevladna stranka dosledno opozarjala na vse poskuse slabih rešitev mejnega vprašanja, ki jih je predlagala katera koli vlada. SLS je proti temu sporazumu izključno zato, ker resnično jemlje Sloveniji tisto, kar je njeno in ji tako pravno kot zgodovinsko nedvomno tudi pripada," še pojasnjuje.