Že vsak deseti učenec ima odločbo, tudi zaradi čustveno-vedenjskih motenj

Osnovna šola Kašelj je ena izmed tistih šol, ki slovi po tem, da je prijazna učencem s posebnimi potrebami. Pred petimi leti so imeli na šoli 19 otrok s posebnimi potrebami, trenutno jih je že 57. Na šoli imajo zato kar sedem strokovnih delavcev in še tri šolske svetovalne delavce. 

A Osnovna šola Kašelj ni edina šola s povečanim številom učencev z odločbami. Podatki Zavoda za šolstvo kažejo, da se vsako leto število odločb povečuje, zadnji dve leti za 10 odstotkov, to pa pomeni tudi več pritiska na šolske delavce. 

"Otrok z odločbami je čedalje več, mi učitelji pa nekompetentni, da izvajamo in sledimo tem odločbam," je svoje razmišljanje glede stisk učencev in učiteljev zapisala ena od učiteljic, ki se javno sicer ni želela izpostaviti. "Ko nam ravnatelji določijo urnik in dobimo vsak po dva, tri učence z odločbo, nikogar več ne briga, kakšna bo ta "strokovna" pomoč. Je na urniku in kljukica. Sistem se nam sesuva še hitreje kot zdravstveni. Učiteljev ni, odnosa do šole nimajo ne otroci ne starši. Vsi bi pa imeli odlične ocene, saj so trojke že neuspeh. Domačih nalog ne delajo. Učijo se le pred ocenjevanji. Le za ocene. To je torej naša družba," je zapisala. 

Pritisk nekaterih staršev v tretji triadi se res povečuje, priznava tudi Jernej Šoštar, ravnatelj OŠ Kašelj. Ker danes štejejo le še ocene in točke. "Vsi otroci, ki imajo odločbo otroka s posebnimi potrebami, imajo po zdajšnji zakonodaji '10-odstotni popust' – če lahko tako v hecu rečem – pri vpisu v srednjo šolo," pravi Šoštar.

A kljub temu: odločbe se izdajajo z razlogom in jih ni tako lahko dobiti. Postopki so dolgotrajni, lahko trajajo leto ali več. Toliko prošenj za prednostne obravnave niso kot šola naslavljali še nikoli prej, priznava tudi Šoštar, ki pa ga glede prihodnosti skrbi predvsem to, da je med mladimi opaziti vedno več individualnosti, introvertiranosti in s tem tudi slabih socialnih kompetenc. "Če je prej svetovalna služba na teden recimo dobila samoiniciativno obisk petih učencev, danes govorimo o 30, 40 učencih, ki pridejo po pomoč," je dejal. 

Raje je bil doma kot zunaj v družbi

To je zgodba otroka z odločbo motnje pozornosti. Da je nekaj hudo narobe z njegovim sinom, saj se je izogibal družbi sovrstnikov, je oče Ljubo začel opažati po ponovnem odprtju šol. 10-letnik se je tako v šoli kot tudi doma težko zbral, ko je šlo za učenje.

"Velikokrat je rekel, da se trudi in da ne ve, zakaj mu ne uspe," pravi oče. 

Sin je zato v enem letu dobil odločbo zaradi pomanjkanja koncentracije, s tem pa tudi podaljšan čas pisanja testov. Ima pomoč pri slovenščini, matematiki in angleščini. A oče odkrito priznava: telefoni in računalniki so naredili največ škode. Oba njegova sinova sta veliko na telefonih, s tem Ljubo, priznava, bije bitko že nekaj časa in se mu včasih zdi, da je brez moči.

"Enkrat sem rekel, da en mesec ne bo interneta, da nekaj popravljajo pri našem operaterju, in je mlajši sin začel jokati," pravi.

Današnja družba res ustvarja več pritiskov ali pa morda le generacije, ki so manj usposobljene za stresne situacije in se skoznje učijo tudi manj empatije? Odgovor je kompleksnejši, priznava strokovnjakinja kliničnopsihološke diagnostike Mateja Hudoklin. Prepričana je, da veliko odgovornost za več čustveno-vedenjskih motenj nosi porast tehnologije, pametnih telefonov in drugih naprav. "Če opazujemo mlade družine, ko gredo na pico, imajo otroci, da dajo mir, pred sabo zaslon. In to so otroci, ki še ne govorijo, ki so v teh varnih stolčkih, s tem rastejo in so to njihove varuške. Lahko si mislimo, kaj vse to potegne s seboj, ko otroci začnejo odraščati, ko pridejo v šolo," pravi Hudoklinova.

Morda je težava tudi v tem, da za vse iščemo samo še specialiste, še meni Hudoklinova, ki nikakor ne minimalizira problemov in stisk, vseeno pa je prepričana, da bi se marsikatere težave dalo rešiti že s preventivnimi programi in s podporo družine. Vsaj tiste v začetni fazi. "V idealnem svetu bi lahko podporo dobili v ožji skupnosti, kjer živijo," meni. 

Da pogovor veliko reši, se strinja tudi Jaša, ki je v preteklosti večkrat prišel po brezplačno učno pomoč v večgeneracijski center Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. "Sem sem prihajal zaradi učne pomoči, zdaj pa tudi sam pomagam otrokom in postajam prostovoljec," pravi Jaša. 

Tu otroci in mladostniki ne dobijo le učne pomoči, pač pa tudi razumevanje in kakšen življenjski nasvet. "Smo tudi mi prostovoljci tu deležni kakšne stiske in jo zatremo, ko damo kakšen nasvet, ali pa jih samo malo preusmerimo, če se da," pravi Mya Prešern McCann.

Porast samomorilnosti in absentizma

Čakalne vrste se daljšajo, problemi, ki bi se morebiti s hitro pomočjo okolice in družine sanirali, pa poglabljajo. V Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani se na kliničnega psihologa čaka eno leto in štiri mesece, pod stopnjo hitro otroci čakajo devet mesecev, podobno dolga je čakalna vrsta tudi za pedopsihiatra. Eno leto pa je lahko za mnoge predolgo.

Po podatkih Policije si je v zadnjih petih letih življenje vzelo že za en razred otrok, to je kar 23 mladoletnikov.

Na eni od srednjih šol v središču prestolnice so na primer letos zaradi poskusa samomora pred dvema mesecema odstranili kljuke z oken. Stanje je kritično, poskusov samomorov je bilo samo lani pri nas 569.  

"Dostikrat ne vidiš tega pri nekom, da gre skozi duševne stiske," pravi 18-letni Oskar. 

Opazno več je v šolah tudi absentizma. In takšne odsotnosti so v večini opravičene celo od staršev. "So dijaki in dijakinje, ki bi prihajali le na pisna ocenjevanja. Zjutraj ne bi bil v šoli, potem bi prišel samo na ocenjevanje in potem bi šel domov, s pojasnilom, da je bolan," pravi ravnateljica šole. 

Vzgojna funkcija in naloga šole je, da predstavlja za otroka določene izzive, frustracije na učnem področju in področju medosebnih odnosov, zato je hoditi v šolo tako pomembno, opozarjajo strokovnjaki. A po podatkih ministrstva za vzgojo in izobraževanje je vsako leto več otrok, ki se šolajo na domu. Dejstvo je, da so težave današnjih mladih drugačne, kot so jih imele prejšnje generacije, poudarjajo številni strokovnjaki. Svet se je digitaliziral, komunikacija spremenila, mladi so navajeni močnih dražljajev, ki hitro pridejo in minejo, in tako bi radi reševali tudi težave. Marsikateri starši želijo, da se svet prilgaja njihovim otrokom in ne oni svetu, za povrh pa kljub prevladujočemu sporočilu "Bodi, kar si" otroci vsak dan dobivajo tudi povsem kontradiktorna sporočila: "Naj pa bodo vseeno najboljši."