'Slovenski delodajalci so med najbolj inovativnimi kršitelji'

"Kar opažamo, je to, da so se pritiski kapitala oz. gospodarstva na delavce izredno povečali. Strah, ki ga kapital naseljuje v možgane ubogih delavcev, se je izrazito povečal. Ta predstavlja  paralizator uma in iz tega naslova je zadeva enostavna – delavci so prestrašeni, bojijo se pridobiti informacije o kakršnikoli delovno-pravni zakonodaji, se pravi, da nas delodajalci prehitevajo po levi in desni, poleg tega pa poskuša država z zadnjimi ukrepi omogočiti, da bodo bogati še bogatejši, revni pa še revnejši. Ustvarja se sistem, v katerem bo največ revežev, ki so izrazito vodljivi, to pa je popolnoma v interesu tistih, ki obvladujejo kapital," o trenutni situaciji na relaciji med predstavniki kapitala in delavci razmišlja generalni sekretar Obalne sindikalne organizacije KS 90, Damjan Volf. "Spomnim se, da so nam starši govorili, da če bomo delali, bomo živeli kvalitetno. Ampak to, kar se nam dogaja sedaj, je, da imamo 7500 ljudi, ki se s svojim lastnim delom ne morejo več preživeti, ne morejo se izogniti pragu revščine. Sistem torej ustvarja nove reveže," opozarja sogovornik. 

Na trend občutnega krčenja delavskih pravic opozarja tudi sekretar Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije David Švarc. Kljub temu da se delavske pravice že dve desetletji le krčijo, se čudi dejstvu, da večina gospodarstvenikov zatrjuje, da jih je še vedno preveč oz. da sindikati zahtevamo preveč. "Pravijo, da imajo premalo fleksibilen trg dela oz. da so delavske pravice ena glavnih ovir za njihovo konkurenčnost in gospodarsko rast. Pravijo, da je za večjo konkurenčnost treba trg dela narediti bolj prožen. In kakšen je v njihovih očeh bolj prožen trg dela? Česa si želijo? Želijo si, da bi delali več in dobili manj, želijo si še več prekarnega (negotovega) dela – delavk in delavcev, zaposlenih za določen čas preko različnih agencij, različnih "gazd" ali prek sp-jev. Želijo si delavk in delavcev, ki jim je prva misel služba in le služba ter ki so pripravljeni delati prek polnega osemurnega delovnika po deset, enajst, dvanajst ur na dan," je kritičen Švarc.

Kljub poglabljajočim kršitvam delavskih pravic pa Ana Jakopič, sekretarka Sindikata vzgoje, izobraževanja in raziskovalnih dejavnosti (VIR), opaža, da je prišlo v zadnjem obdobju, kar zadeva boja za omenjene pravice, v slovenski družbi do pomembnih sprememb. "Atraktivna retorika o tem, da je kriza oz. da smo tik pred novo krizo, v ozadju katere je kapital, in da je trend delavske pravice še bolj izkoriščati, je v javnosti začel popuščati, ljudje so začeli malo bolj kritično gledati na to, kar se dogaja v družbi, da se delavce tlači dol in da se elita dviga v višave." Po besedah sogovornice smo prišli tudi do pomembnega spoznanja, da nas ne bo odrešil nekdo od zunaj, ampak da se vračamo nazaj k preizkušenim metodam boja. "Da se organiziramo, povežemo delavci, upokojenci, za katere vemo, da večinsko živijo v revščini, kljub temu da so prispevali svoje družbi, in mladi, ki ne morejo priti do služb oz. do spodobnih služb, ki bi jim zagotavljale socialno varnost."

Kot je spomnila, je prav sindikalni boj omogočil, da so se zgodili popravki oz. zvišanje minimalne plače in da je prišlo do izboljšanja plač v javnem sektorju. V zasebnem sektorju pa ti boji še vedno potekajo in še niso dosegli vrhunca. "Ob tem pa še vedno vidimo zelo žalostne primere, zadnji z Gorenjem, ko se pod pretvezami optimizacije, reševanja minusov iz preteklosti, obremenjuje in odpušča delavce, ki so prekurjeni, ki so delali preveč, na pa premalo," opozarja Jakopičeva. 

Slovenski delavec v družbi 'najbolj iztrošenih'

Kar zadeva aktualno stanje področja delavskih pravic, je po njenih besedah zaskrbljujoče, da se te ne dvigajo, temveč tonejo. Poslabšuje se področje varnosti in zdravja pri delu, pri tem pa že skoraj ni zasebnega oz. državnega podjetja, ki ne bi imel zraven še invalidskega podjetja. 

"Delavce delamo invalidne, po drugi strani pa svet govori o podaljševanju delovne dobe, o zaostrovanju pokojninskih pogojev, sicer z nekimi po mojem mnenju neokusnimi bonbončki." Javne blagajne, ki si jih je izborilo delavstvo oz. so posledica zgodovinskega boja, so po njenem pod hudimi pritiski, če ne že v vojnem stanju. "Vlade dajejo všečne odpustke, kot je razbremenjevanje regresa in dohodninske lestvice za najpremožnejše, istočasno pa imamo vpitje kapitala, da je treba zaostriti pogoje za upokojitev, invalide, brezposelne. Če bodo te blagajne izpraznjene, bo argument ponovno na strani politike, da je treba reformirati pokojninsko reformo, zaskbljujoče je, kar se dogaja v zdravstvu."

"Podaljševanje delovne dobe, zviševanje upokojitvene starosti ter izčrpavanje delavcev in delavk ni rešitev za dostojne pokojnine – ni rešitev, za katero bi stali mladi, ki ne verjamejo več, da bodo pokojnino sploh imeli. Rešitev so pravičnejša razmerja – pravičnejša porazdelitev ustvarjenega bogastva," k temu dodaja Švarc, ki obsoja sprenevedanja delodajalskih organizacij, ki se jim zdi povsem normalno, da so, denimo, osnovne bruto plače poklicnih gasilcev v Petrolu le nekaj čez 900 evrov, direktorjeva pa znaša prek 27.000 evrov. 

Na naraščajoče število izgorelih in žrtev delovnih nesreč – lani je bilo tako več kot 9600 delovnih nesreč, od tega skoraj 500 s težjimi poškodbami in 15 nesreč s smrtnim izidom – opozarja tudi Volf. "Vedno več je tudi tistih, ki trpijo zaradi absentizma, da o prezentizmu ne izgubljamo besed," dodaja. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v Sloveniji dnevno na bolniški 40.000 ljudi. "To je velikanska ledena gora, ki jo lahko trenutno vidimo nad vodo, bistveno večja se skriva pod njo. Ta sistem neoliberalizma je socialno politiko postavil v funkcijo optimalnega delovanja trga in zagotavljanja, da se v Sloveniji delavec uvršča med najbolj iztrošene."

Slovenski delodajalci med najbolj inovativnimi kršitelji

Ko je govora o konkretnih kršitvah aktualne delovno-pravne zakononodaje, Volf pritrjuje besedam nekdanje glavne inšpektorice za delo Nataše Trček, ki je ob neki priložnosti javno obelodanila, da slovenski delodajalci pri kršenju omenjene zakonodaje spadajo med najbolj inovativne. To pomeni, da zadeva deluje po principu, "kar ni napisano, ni prepovedano". Kot poudarja Volf, poskušajo delolodajalcem z močno prodelavsko držo poslati impulz, da ne morejo početi, kar si želijo. To so jim potrdila tudi slovenska sodišča – v primeru zaposlenih v Kobilarni Lipica in voznikov avtobusov v dejavnosti cestnega potniškega prometa. 

Po besedah sindikalista so kršitvam še posebej izrazito izpostavljeni zaposleni v delovno intenzivnih dejavnostih (npr. gostinstvo, varovanje) in v tistih dejavnostih, kjer ni kolektivnih pogodb. Poleg nizkih plač, ki ljudem ne omogočajo osnovnega preživetja, so zaskrbljujoči tudi pojavi nadurnega dela – osemurni delovnik za marsikoga še danes predstavlja zgolj črko na papirju – in trenda izkoriščanja delovne sile, izjemno veliko število samozaposlenih ter drugih oblik prekarnega dela in zlorab agencijskih delavcev.

"Pogrešamo preventivno zakonodajo, ki bi delodajalca odvračala od kršitev. Sinidkati že dolgo časa govorimo tem, da je nadzornih institucij, ki bi nadzirale delodajalce, premalo." A konkretnih izboljšav na tem področju še vedno ni, zgolj lepotni popravki, čeprav se je število poslovnih subjektov v državi lani povečalo za več kot 44.000. Kot so pred dnevi pojasnili na Inšpektoratu RS za delo, število zaposlenih inšpektorjev navkljub kadrovskim okrepitvam v preteklem letu temu ne sledi. Leta 2008 je bilo zaposlenih 87 inšpektorjev, konec lanskega leta pa poleg vršilca dolžnosti glavnega inšpektorja le še 81. Ti so lani opravili nekaj manj kot 13.000 inšpekcijskih pregledov, pri tem pa ugotovili nekaj manj kot 24.400 kršitev ter izrekli za 3,83 milijona evrov glob. "Kljub nekoliko manj ugotovljenim kršitvam z ravnjo spoštovanja predpisov še ne moremo biti zadovoljni," je ugotovitve komentiral glavni inšpektor Jadranko Grlić.

Vedno večji pritiski na sindikalne zaupnike

V sindikalnih vrstah nastavljajo tudi ogledalo lastnemu delovanju. Volf opaža premalo stika s članstvom, po njegovem je vse preveč izgovorov, zakaj se določena stvar ne more zgoditi. Težav v vsakdajem delovanju predstavljajo tudi primeri rumenega sindikalizma, ko si delodajalci podredijo sindikat izključno lastnim interesom. Vedno več je tudi pritiskov na sindikalne zaupnike. "Pravi sindikalist ne sme kloniti, iskati parcialnih interesov, mora delovati v smeri, da štejejo izključno dejanja," poudarja Volf. Po njegovih besedah bi morali sindikati  v slovenskem prostoru narediti korak naprej v medsebojnem sodelovanju oz. povezovanju.

"Le združeni bomo lahko delovali veliko močneje, ne govorim samo v kontekstu zaščite napada na delavske pravice, ampak zagotavljanju osnovnega človekovega dostojanstva. Želimo si kakovostnih delovnih mest brez drobnega tiska, ki je vedno znova prisoten – vsako zahtevo delavcev v kontekstu boljšega delovnega časa, delovnih razmer se zatre v kali z besedami, da so lahko zadovoljni z obstoječo plačo, da ne bodo nikjer dobili boljše," še poudari Volf. Nujnost tega, da sindikati še bolj stopijo skupaj in da se povežejo v boju za socialno državo, pa izpostavlja tudi Jakopičeva. "Več moramo delati na sodilarnost tam, kjer je treba zaščititi celoten sistem. Upanje daje to, da se sindikalisti v podjetjih in v javnem sektorju aktivirajo s svojimi matičnimi, manjšimi sindikati, ki delujejo znotraj večjih, in da se med seboj povezujejo ter si nudijo podporo – to se je že izkazalo za zelo učinkovito. Posledica tega je, da so se začeli izvajati hudi pritiski na sindikaliste s tožbami, ustvarja se novo krilo proaktivnih sindikalistov, pri katerih so si delodajalci ustvarili cilj, da se jih utiša."