Ženska, ki je sicilijanski mafiji nasproti stala le s kamero

K nam prihaja zgodba danes 84-letne italijanske fotografinje Letizie Battaglia. Naslov dokumentarnega filma je Mafija v objektivu, saj je Battaglia več kot 20 let spremljala delovanje Cosa Nostre, sicilijanske mafije. A sprva ni kazalo, da jo bo življenjska pot popeljala v to smer.

Poročila se je pri šestnajstih letih, a je šele po ločitvi, ko jih je štela 36 in ostala sama s tremi hčerkami, našla svojo resnično strast – fotografijo. Sprva je bila pravzaprav novinarka, potem pa je ugotovila, da se članki bolje prodajajo, ko so opremljeni s fotografijami. Potem ko je kar nekaj let živela v Milanu in ko je spoznala svojega dolgoletnega nekdanjega partnerja Franca Zecchina, se je vrnila v Palermo in se zaposlila pri levičarskem dnevnem časopisu L’Ora.

"Fotografiranje me je veselilo. To, da sem bila prva ženska fotografinja v Italiji, to, da sem delala za dnevni časopis. Bila sem ponosna, trudila sem se, da bi delala dobro," je uvodoma povedala Battaglia. "Sprva nisem razmišljala o mafiji. Mislila sem, da bo moje delo fotografiranje otrok, žensk, dogajanja na ulicah … vse, le mafija ne," pove. "A zgodilo se je takoj. Tri dni, potem ko sem začela, sem bila priča prvemu umoru. Tvoj prvi umor te nikoli ne zapusti, za vedno te zaznamuje," se spominja. Začela se je tresti, pripoveduje. "Ko smo prispeli na podeželje, je truplo tam bilo že več dni. Smrad je bil neznosen. Spomnim se oljke, vetra, ki je pihal in nam nosil vonj pod nosnice," o začetku zgodbe, ki je pri tem časopisu trajala 19 let, v filmu pripoveduje fotografinja. V tem času je posnela skoraj 600.000 fotografij, včasih pa se je v enem dnevu znašla na prizorišču kar petih različnih umorov. "Nenadoma sem imela arhiv krvi," pravi o svojem delu.

New York Times je njene fotografije opisal kot "izmenično grozljive, nepozabne, tragične in pogosto boleče poetične". Leta 1985 je vstopila v svet politike in postala mestna svetnica Zelene stranke v Palermu – to vlogo je imela 12 let. Ključno vlogo je imela tudi pri sojenju 41. premierju Italije, Giuliu Andreottiju. Trdil je, da ne pozna pomembnega mafijca Nina Salva, policija pa je v arhivu Battaglie odkrila dve fotografiji, na katerih sta prikazana skupaj. Poleg nekaterih pričevanj sta bili ti dve fotografiji ključni fizični dokaz povezav med sicilijansko mafijo in enem izmed takrat bolj vplivnih politikov v državi. 23. oktobra leta 1999, šest let po začetku sojenja, ki so ga italijanski mediji poimenovali "sojenje stoletja", so ga sicer oprostili vseh obtožb. Letizia Battaglia je pozabila, da je prelomni fotografiji sploh posnela.

Film, ki ga je o fotografinji posnela Kim Longinotto, združuje čudovite črno-bele Battaglijine fotografije, redke arhivske posnetke, klasične italijanske filme in pričevanje Letizie. Dokumentaristka je letošnja prejemnica nagrade Darko Bratina, o fotografijah svoje muze pa je dejala: "Letizijine fotografije so osupljivo nazorne, hkrati pa imajo nekakšno dih jemajočo lepoto. Gledalec začuti odločnost osebe za objektivom; njen pronicljivi komentar nekaznovanih zločinov. Umetnica se postavi po robu nasilnežem in pokaže velik pogum, ko razkriva njihovo strahopetnost. In zato je moja junakinja." Junakinja, ki se je praznih rok, razen s kamero, borila proti eni izmed najbolj krutih mafijskih združb na svetu.