Ženska z zgodbo o jurišanju

O feminizmu me je največ naučila ženska, ki si ni rekla feministka, lahko da besede feminizem tudi poznala ni, je pa imela 45 kilogramov in je celo življenje prenašala 50-kilogramske žaklje na državni farmi piščancev. Imela je narejenih nekaj razredov (italijanske) osnovne šole, naprej se ni mogla šolati, ker je bilo treba iti po vojni delat, da bi preživeli. Želela si je, da bi lahko šla v šolo za medicinsko sestro. Ta ženska, stara mama v deželi non, ki ni pustila, da njo kdo kliče nona, ker nje po italijansko ne bo nihče več klical, ta ženska, ki je iz dneva v dan prenašala žaklje, tako kot vsi njeni moški sodelavci, ki je gradila hišo z lastnimi golimi rokami, enako kot je to počel njen mož, ta ženska, ki je ves čas govorila, kako pomembno je, da se izobražujemo, beremo, delamo vse, kar oni niso mogli, da bomo vedeli stvari; da ni pomembno, če si ženska ali moški, da je pomembno le, da delaš to, kar si želiš in kar je prav. Da ne dopustiš, da se ljudem dogajajo krivice, da zakrpaš ljudi, ki trpijo, in da se, če se krivica zgodi tebi, upreš! Da delaš prav in se za to tudi upreš, ne glede na posledice. Ta ženska, ki je pripovedovala, kako so v drugem delu vojne, ko so Italijane zamenjali novi okupatorji, z gore v dolino na Nemce vedno prve jurišale – partizanke.

Zanima me, kaj bi ta ženska rekla varuhinji človekovih pravic, ki 9. 3. leta 2018 o moškosti in ženskosti oziroma "ženskem dotiku" v kolektivu razmišlja takole: "Ženske znamo biti bolj diplomatske in čustvene, pa tudi organizirane. Najboljši je tandem obeh spolov. Sami moški v vodstvu utegnejo biti pretirano tekmovalni in kdaj celo narcisoidni, same ženske pa zavistne in celo neprijetne. Tudi ali predvsem do pripadnic istega spola." In: "Časi so se zaradi boja žensk za enakopravnost res spremenili in žal že srečujemo moške, ki so izgubili zdravo moškost in so poženščeni, in ženske, ki so ob prijetno ženstvenost in so prave možače."

Danes ni 8. marec in zato pišem ta tekst. Na živce mi gre to obvezno pofočkanje na dan žena, ko se na enakopravnost pofočkamo vsi, vsako leto ... moški, ki kupujejo rože, delodajalci z nageljčki, ženske, ki čestitamo drugim ženskam, intelektualci, ki opominjajo na zgodovino in kontekst, otroci z lično ročno izdelanimi čestitkami (letos celo Werner s parlamentarnim zborčkom in Študentska organizacija univerze v Ljubljani z res kontekstualnim predlogom za izlet žensk na njihovo najljubšo zabavo, šoping). In tu smo novinarji, ki se tam nekje med 3. in 4. marcem spomnimo, da bo čez nekaj dni ena tema zakljukana, del obveznega repertoarja letnih ciklov, tam nekje med snegom in barvanjem pirhov, v studiu ali članku pa pogosto aboniran nabor tako ali drugače uspešnih žensk kot kronski dokaz, da ženske res zmoremo, nemalokrat začinjen z njihovimi poskusi preseganja stereotipov z zanimivo metodo, reproduciranjem stereotipov samih, saj veste: o tem, kako pomemben je "ženski princip", kako ženske zaznavamo drugačne teme in probleme, kako je potrebna ženska roka in ženska miselnost in sploh, kako potrebna in dragocena je ta naša "drugačnost". Brez osnovne refleksije o tem, da ravno s tem to "drugačnost", ki nikakor ni fakt sama na sebi, v tem istem trenutku pravzaprav ustvarjajo in reproducirajo. Dobro, tu so še tabele s plačnimi razlikami, Rosa Luxemburg, fotografije sufražetk in zaklinjanje, da dajmo že enkrat odpraviti to neenakopravnost spolov. Pofočkali smo se tudi letos vsi na 8. marec. In super, da smo se, treba se je, prav nič ni narobe s tem ... razen to, da je naslednji dan 9. marec. In za njim 10. in 11., 12., 13. …

In na čisto vsak, običajen dan, prijazna prodajalka v papirnici v centru Ljubljane otrokom razlaga, da so za punčke zvezki z mucki na naslovnici, oni z nogometom so pa za fantke. Zanima me, kaj bi ji rekla ženska, ki ni bila nona, ženska, ki je nosila žaklje, ki so bili težji od nje same, ki je govorila, da ni pomembno, če si ženska ali moški, ampak da delaš to, kar je prav. Ženska z zgodbo o partizankah, ki jurišajo skozi požgano vas. Rekla bi, da tudi punčke igrajo nogomet in da so ti zvezki tudi za njih. Zanimanja, interesi, sposobnosti, obnašanje, značajske lastnosti ... se namreč tukaj, na zvezku v papirnici, ne kažejo; ravno obratno, tukaj, natanko tukaj se ustvarjajo. Nekatere biološke razlike med nami so dejstvo, a to je tudi edina "natura", vse od tu naprej je "kultura". Takšna ali drugačna.

A kako bi človek stereotipiziranje lahko zameril prodajalki v papirnici ali gostji v studiu, če z njim v Sloveniji javno opleta kar varuhinja človekovih pravic? Zakaj se čudimo, kako lahko v 21. stoletju ljudje s transparenti pred porodnišnico vršijo pritisk na ženske, ki so se odločile za splav, ob tem pa vemo, kaj o tej temi izjavlja velecenjeni nekdanji ustavni sodnik, nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, predavatelj številnim generacijam na ljubljanski pravni fakulteti? Kako smo lahko še vedno frapirani, ko seksizme stresajo razni skrajni forumaši in tviteraši, če seksizme pred kamerami izreka sedanji predsednik države (njegovi seksizmi so mnogi in ponarodeli; vse prehitro je v pozabo šel tudi oni bivšega predsednika države, ko je preveč "nadležno" novinarko vprašal, če je že poročena in da naj raje na tem dela) ... In če imamo župana prestolnice, ki so mu zaradi "učinkovitosti" ali leve politične usmerjenosti mnogi pripravljeni odpustiti zgodbo s farmacevtko ... Ta isti župan, ki je neki drugi novinarki navrgel, da "pri dedku ne boli". In vsi, ki takšne izjave odpuščajo, ker je to "štos". Ja, seveda, vse to so precej različne stvari, a so simptomi istega stanja. In hkrati kontekst, ki reproducira to stanje.

Zato razmišljam, kaj bi ženska, ki me je učila, še veliko bolj kot z besedami s svojim zgledom, da smo ženske in moški enakovredni in enakopravni in da je to, kaj je moško in žensko vedenje, stvar izbire ... kaj bi rekla ženskam z zgodbami iz #metoo #jaztudi. Rekla bi, da ji je žal, da so bile žrtve. A da naj ob tem ne pozabijo svojih hčera učiti tega, naj NE bodo žrtve. Da se, ko se dogaja nekaj, kar ti ni všeč in kar ni prav, upreš. Upreš se. Vsakič. Takoj.