Čutiti je bilo vznemirjenje. Ob odhodu iz Ljubljane so se od nas poslovili starši, bratje, sestre, tudi naši hišni ljubljenčki so komajda verjeli, da res odhajamo nekam dlje kot samo v sosednjo regijo. Posedli smo se v kombije in štartali.
Pred nami je bilo posebno popotovanje, o katerem se nam, Patriciji, Aleksandru, Tatjani in Janu, v tistem trenutku še ni niti sanjalo. Dolga pot do milanskega letališča je bila usodna za začetek naše zgodbe o »4 amigosih«.
»Kje živita vidve v Valencii?« je stekel pogovor v kombiju. »Aha, potem živimo kar blizu. Midva sva v centru, v bližini tvoje službe, Tatjana,« pravi Aleksandar. »A res? A je še koga strah, kako bo v službi in kako se bomo sporazumevali?« nas je vprašala Tatjana. Pred nami je bila namreč prva delovna izkušnja v tujini, ki nam jo je omogočil projekt Erasmus+. Tri tedne delovne prakse in prve delovne izkušnje v Evropski uniji.
Priprave pred odhodom so bile resne. Obiskovali smo tečaj španščine, na katerem smo usvojili strokovno besedišče, napisali smo motivacijsko pismo in življenjepis v angleščini, se udeležili kviza Kahoot o poznavanju Valencie ter se pripravili na vse omejitve in pravila, ki jih je bilo treba upoštevati v času pandemije.
Že pred odhodom smo vedeli, da bomo v Valencii živeli pri družinah. »Tatjana, kakšni misliš, da bodo najini španski straši?« me je zanimalo. »Hm?« je zamišljeno rekla Tatjana. »Upam, da znajo kaj angleško in da niso preveč strogi.« Priznam, to je skrbelo tudi mene. Kako bomo tri tedne sobivali z nekom, ki ga sploh ne poznamo, in se hkrati sporazumevali v tujem jeziku.
Pri izhodu z letališča smo kar malo pohiteli, kot da tekmujemo, kdo bo prvi vdihnil španski zrak. »Vohaš Patricija …. morje,« se je nasmehnil Jan, ko ga je obsijalo špansko sonce. Naše razpoloženje se je takoj dvignilo in pozabili smo na utrujenost dolgega potovanja iz Milana preko Barcelone do Valencie. »Maske gor,« se je zaslišal glas naše mentorice Clemence. Saj res, v Španiji so maske še vedno obvezne povsod. Nič zato. Hitro smo vdihnili topel zrak, si nataknili maske in kot super junaki štartali naše tri nepozabne tedne.
Prvi dnevi in delo
»¡Hola,« naju je pozdravila najina španska mama. S Tatjano sva se nasmehnili in takoj vedeli, da bomo »doma« komunicirali v španščini. Izziv sprejet. Lepo sva se namestili, pojedli večerjo, ki je bila res odlična, in nestrpno čakali naslednji dan, ko smo začeli delo.
Koliko novega se lahko zgodi v 24 urah. Ogromno. Ko se je vsa naša skupina ponovno srečala naslednji dan, je bilo kot v panju, kar vršalo je. »Kako je pa vama? Kako so starši? Imate tudi vi psa? Pri nas imamo pa mačko. Pa hrana, kaj ste jedli? Jaz sem jedla včeraj najboljšo omako z mletim mesom ….« »Potem je vse super, odlično,« je bila zadovoljna naša spremljevalka Zdenka Sušec. Tudi njo je zelo zanimalo, kako smo preživeli naš prvi dan v Španiji, predvsem je bilo pomembno, da se dobro počutimo.
Naša mentorica Clemence nam je razdelila priročnike, v katerih smo imeli pripravljen dnevnik delovne prakse in obrazce, ki smo jih morali dati v podpis mentorju na delovni praksi v podjetju. Preden smo odšli na delovna mesta, smo imeli še predavanje o bontonu na delovnem mestu.
Na delovnih mestih so nas sprejeli naši mentorji. Vsi so govorili angleško, zato smo si kar malo oddahnili, saj bo malo lažje, ko bomo lahko kombinirali angleščino in španščino na delovnem mestu. Vsi štirje smo delali v administraciji, naše naloge so bile povezane z našim bodočim poklicem ekonomskega tehnika. Aleksandar in Jan sta bila zadovoljna z delom: »Dobro je, delo ni preveč zahtevno, najini mentorici nama razdelita naloge, če česa ne razumeva, nama razložita, kaj in kako. Najbolj napredujeva v znanju jezikov, zanimivo je, kako hitro steče pogovor in izgubiš strah pred komunikacijo v angleščini in španščini.« Tudi Tatjana se je strinjala, da je izboljšala znanje tujih jezikov, predvsem pa, da je z delom v agenciji pridobila veliko novega znanja v marketingu. »Imajo pa Španci pri delu bolj umirjen tempo kot mi. Za nas zelo počasni, mi bi radi vse bolj na hitro,« je dodala. »Poleg tega imajo v podjetjih deljen delovni čas. To pomeni, da imajo vmes od 1 do 2 uri prosto za kosilo, kar ni všteto v delovni čas.«
Prosti čas in 4 amigosi
Sobote so bile namenjene druženju celotne skupine Roškarjev na kulturnih dejavnostih. Obiskali smo živalski vrt Bioparc in naravni park Albufera ter poskusili slastno paello Valenciana. »Hej, a nas lahko en slika,« je bila naša najljubša fraza. Fotografiranje je bila ena izmed naših obveznosti, zato smo izkoristili dobre lokacije in z veseljem vsi štirje pozirali skupaj.
Vsak dan smo se »4 amigosi« sestali po službi in si izmenjali naše dogodivščine. Aleksandar se je vsako jutro odpravil na glavno tržnico po sveže sadje, kjer je užival v raznovrstnosti ponudbe. Dejal je: »Vsak dan poskusim nekaj drugega in vse je zelo okusno. Super se je sprehajati med stojnicami s toliko ponudbe,« s čimer smo se seveda strinjali, še posebej, ko smo si skupaj privoščili sveže stisnjen sok iz lubenice, ananasa in melone. Jan in Aleksandar sta skrbela tudi za fizično pripravljenost. Včlanila sta se v fitnes, tako da je bila ura treninga v fitnesu njuna dnevna stalnica. Midve s Tatjano sva ta čas izkoristili za nakupovanje tistih reči, ob katerih fantom postane hitro dolgčas, ali pa sva si ogledali kakšno dobro serijo.
Glede na to, da je bilo naše snidenje spontano, smo se resnično super razumeli. Čisto po naključju smo »obtičali skupaj« in že od prvega dne načrtovali, kaj bomo delali in kaj si bomo ogledali.
Skupaj smo najraje raziskovali mesto, vsak dan smo se podali v neznano, se sprehajali in odkrivali skrite kotičke Valencie. Obiskali smo Oceanographic, nogometni stadion, nakupovali smo v španskih trgovinah, spotoma kaj dobrega prigriznili in kupili majhne pozornosti za najbližje. Z Aleksandrom sva se odpravila tudi v »Trift shop«, kjer sva našla nekaj »kul« oblačil.
Naš najljubši skupni ritual pa je bilo druženje v kavarni v centru in na plaži. Sonce, topel veter, peščena plaža, valovanje morja, nasmejani ljudje in čudoviti sončni zahodi so nas povezali. Tam smo lahko odložili naše obrazne maske in klepetali, delili naše izkušnje, življenjske zgodbe in se poslušali. Pogovarjali smo se o raznih stvareh. S pogovori je vsak v skupini odkril del sebe, svoje prednosti in slabosti. Skupaj smo se dopolnjevali, si pomagali in kot skupina ter vsak posameznik pridobili zelo veliko. Preprosto uživali smo, da smo, kjer smo.
Zakaj Erasmus+
Erasmus+ je bila za »4 amigose« več kot samo delovna praksa, saj smo poleg delovnih izkušenj in jezikovega znanja pridobili tudi velik vpogled vase in lastne sposobnosti. Menimo, da danes delodajalci pri mladih iščejo dodano vrednost, da so prilagodljivi, samoiniciativni, vestni in natančni pri delu. Predvsem pa, da so se pripravljeni učiti in raziskovati. Mi smo v Španiji zagotovo postali samostojnejši, odločnejši in samozavestnejši. Vse skupaj je »pika na i« temu, kar se učimo pri pouku učnega programa ekonomski tehnik na Srednji ekonomski šoli Ljubljana – na Roški.
Našo nepozabno dogodivščino lahko zaključimo samo tako: »Erasmus+ mobilnost je izjemna življenjska izkušnja, ki bi jo moral vsaj enkrat izkusiti prav vsak srednješolec. Ker ti res da ogromno. Mi, »4 amigosi«, je zagotovo ne bomo nikoli pozabili.«
Za več zgodb Roških Erasmovcev si oglejte naš blog E+: www.roskaerasmus.si.
Vse o Srednji ekonomski šoli Ljubljana in programu ekonomski tehnik si preberite na spletni strani: www.seslj.si.
Mobilnost Erasmus+ je za dijake brezplačna, saj je organizirana v sklopu projekta in jo financira Evropska komisija. Dijaki se v EU udeležijo tritedenske delovne prakse, na kateri imajo organizirane tudi kulturne dejavnosti. Na Roški delovno prakso organiziramo v Španiji na Gran Canariju, v Malagi in Valencii.
Naročnik oglasa je Srednja ekonomska šola Ljubljana.
