Zgodbe in tihi ponos na čas, ko je Slovenija imela svoja krila

Poglede Adrijinih potnikov so nemalokrat pritegnile modre uniforme stevardes, ki so v strogih in elegantno oblikovanih oblačilih stopale mimo njih. Urejene pričeske, šminke in gostoljuben nasmeh – na otvoritvi razstave jih je še danes težko spregledati.

"Ko si bil izbran, da boš stevardesa, se ti je odprl en svet. Ko smo živeli v Jugoslaviji, je bilo vseeno dokaj zaprto, me pa smo imele vse. In smo kupovale vse. To je bila blazna prednost," pravi nekdanja stevardesa Zdenka Koritnik. V Adrii je delala od leta 1977 do leta 1994. "Ko imaš stik s svetom, tudi drugače dojemaš svet okoli sebe, se prilagodiš nivoju v svetu. Do tega, da si lepo namazana, si urejena, imaš lepe čevlje, kupuješ tuje knjige, ki jih takrat pri nas ni bilo. Bile smo odprte, izobražene, dinamične," pripoveduje.

Mirna drža in pogled, ki je nekoč spremljal obzorje iz pilotske kabine – tudi nekdanji Adrijini piloti so prišli obuditi spomine na čase, ko so letala vodili med oblake.

"Z velikim veseljem in tudi z žalostjo na današnji dan spremljam razstavo, ki predstavlja moje življenje. Vso delovno dobo sem preživel v Adrii. Nisem vedel, da hodim v službo. Mislil sem, da se grem šport in aeroklub. Okrog nas so bili vsi prijazni, razumeli smo se z vsemi v letalu, tudi z mehaniki," pravi pilot Dušan Ferlež. Pilot je postal, ko je bil star 15 let. Leta 1955 se je prvič usedel v letalo. Pri Adrii je bil 22 let, danes pri svojih 88 še vedno leti s športnim letalom: "Izkoristil bom še nekaj trenutkov spomladanskega lepega vremena, potem pa bomo videli, kaj bo."

"To je bila skupina ne samo profesionalcev, ampak tudi zaljubljenih v ta del posla, sploh če govorimo o pilotih in podpori letalstva. To so bili entuziasti, živeli so za letalstvo," se spominja Koritnikova.

Da se je v Adrii oblikovalo tudi šolstvo, je na otvoritvi razstave želela poudariti tudi Alenka Helena Kukovec, nekdanja stevardesa, ki je napisala tudi nekaj učbenikov: "Imela sem veliko generacij študentov letalstva, s katerimi se še zdaj srečujem in spominjam tistih dni na fakulteti in potem, ko so postali piloti, smo se srečevali tudi v zraku."

Tam je spoznala tudi svojega moža, pilota Jožeta Kukovca, ki je prišel v Adrio leta 1970, sprva kot kopilot, dve leti pozneje je letel kot kapitan. V Adrii je delal okoli 20 let, v tem času pa je bil svetovalec za varnost glavnega direktorja, vodja inštruktorskega kolegija, šef pilotov in vodja letalske operative. "Mislim, da je to, da je Adria postala del zgodovine, velika škoda za državo, za letalstvo in za populacijo, ker je oropana enega področja vrhunske tehnologije," je poudaril. "Tudi potniki bi bili marsikdaj bolj zadovoljni, če bi leteli z domačimi letali, saj so tudi letalski programi usmerjeni v domače okolje. Prinašajo več koristi za gospodarski uspeh države," je dodal.

Predstavlja ključna obdobja delovanja družbe: od začetkov pod imenom Adria Aviopromet, uvedbe čarterskih poletov, oblikovanja prvih letalskih posadk in vzpostavitve baze na letališču Brnik, zatem modernizacije flote v času podjetja Inex Adria Aviopromet ter razvoja tovornega prometa in letalske šole, vse do preoblikovanja v nacionalnega letalskega prevoznika po osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991 in vključitve v mednarodno letalsko združenje Star Alliance.

Posebna pozornost je namenjena tudi zaposlenim – letalskim posadkam, tehničnemu osebju in vsem podpornim službam. Stečaj letalske družbe leta 2019 je pomenil konec njenega delovanja in izgubo delovnih mest za številne zaposlene, njihova strokovnost in predanost pa ostajata pomemben del dediščine.

Avtorici razstave sta Andreja Zupanec Bajželj in Monika Kokalj Kočevar. "Vsak, ki je bil kdaj pri Adrii, to s takim ponosom pripoveduje. Tudi po ulici še vedno srečujemo avtomobile z Adrijino nalepko," opaža Kokalj Kočevarjeva.

"Ko je šlo podjetje v stečaj, se je kljub temu zbrala ekipa in se je prostovoljno odpeljala po naše odbojkarje, ki so bili ravno v Parizu, dobili so srebrno medaljo na evropskem prvenstvu. Vsa ekipa – stevardese, piloti in drugi – se je zbrala in jih pripeljala nazaj. Naslednji dan je šlo podjetje v stečaj," opisuje Zupanec Bajželjeva zanos zaposlenih.

Čeprav imena ni več, so vezi med nekdanjimi sodelavci večne. Tega ne moremo spregledati niti na odprtju razstave. Mnogim je bilo več kot le služba, bil je način življenja. Nekdanji zaposleni imajo še številne zgodbe, s katerimi želijo pokazati, da zgodba še vedno živi. Avtorici zato obljubljata, da še vedno zbirata gradivo.