Zgodbe o srčnosti, preživetju in vrhunski slovenski medicini

Dojenčica Zala, ki brez tako imenovanega berlinskega srca ne bi preživela. Mama, ki je svojemu sinu podarila ledvico. Študentka, ki je imela po 20 epileptičnih napadov na dan, danes pa nobenega. Bolniki, ki po masivnem hujšanju po odstranitvi odvečne kože nimajo brazgotin. To je le nekaj izjemnih zdravstvenih zgodb iz minulega leta, na katere bomo v začetku novega obujali spomine.

Sredi oktobra lani je odmevala implantacija berlinskega srca, ki so jo pod vodstvom Janeza Vodiškarja, vodje programa zdravljenja otrok s prirojenimi srčnimi napakami, opravili v UKC Ljubljana. Berlinsko srce so vsadili dojenčici Zali s prirojeno boleznijo srčne mišice. Zalino zdravstveno stanje se je nekaj dni po rojstvu začelo naglo poslabševati, sprejeli so jo v intenzivno enoto in tako rekoč vsak dan operirali. Bilo je jasno, da potrebuje presaditev srca, a zdravniki so predvidevali tudi, da bo treba na organ za dojenčico s komaj šestimi kilogrami zelo verjetno čakati. Da bi dočakala transplantacijo, so ji vsadili mehansko napravo berlinsko srce. Kako je to videti? Kako deluje? In kako se Zala danes počuti? Vodiškar pravi, da gre deklici zelo dobro. 

Dobro, je na naše vprašanje o počutju odgovoril tudi 40-letni Jernej Kaloh. Spremljali smo ga na kontrolnem pregledu pri nefrologu. Junija lani so mu namreč presadili ledvico, ki mu jo je darovala njegova mama. Kirurgi so presaditev opravili s pomočjo robotov. V konkretnem primeru pa je bila ravno v sklopu izvedbe robotsko asistiranega posega nujna sinhroniziranost delovanja dveh ekip v dveh operacijskih dvoranah. V eni so mami kot darovalki odvzeli zdravo ledvico, nakar so odvzeto ledvico vsadili obolelemu sinu, pri katerem je zaradi končne odpovedi ledvic vlogo tega organa pred transplantacijo prevzela dializa. Z darovano ledvico je njegovo življenje neprimerljivo kakovostnejše. 

Bolj kakovostno je nedvomno tudi življenje bolnikov po masivnem hujšanju, ki so se ravno zaradi številnih omejitev odločili, da se bodo znebili odvečnih kilogramov. Ker po tovrstni izgubi teže ostane veliko presežne kože, jo estetski kirurgi praviloma odstranijo. Mitja Oblak iz novogoriške bolnišnice pa je razvil novo tehniko. Namesto klasične dolge horizontalne brazgotine, s katero se odstrani višek kože v spodnjem predelu trebuha, kombinira kratko horizontalno brazgotino z vertikalno. Na ta način, pojasnjuje, učinkovito odstrani višek kože, ki se pojavi v zgornjem predelu trebuha, predvsem nad popkom: "Pacienti so trenutno z rezultati zelo zadovoljni. Pri moških so v večini primerov po enem letu brazgotine skoraj nevidne. Pri ženskah so žal nekoliko bolj očitne, ampak še vedno manj kot strije, ki so jih imele pred posegom."

Tudi življenje 20 letne bolnice z epilepsijo je po kirurškem zdravljenju povsem drugačno. "Ko sem pri 19 zaključevala srednjo šolo, so se mi začeli pojavljati nenavadni napadi. Takrat nisem vedela, za kaj gre, prav tako ni znal razložiti nihče drug. Hodili smo k zdravnikom, a mi niso znali pomagati. Poslali so me k psihiatru, saj so menili, da gre za panične napade," je zapisala. Ko so ugotovili, da ne gre za panične, pač pa za epileptične napade, se spominja nevrolog Bogdan Lorber, so opravili vso diagnostiko in potrdili, da izhajajo iz kavernoma. Skupaj z nevrokirurgi so se odločili za kirurško odstranitev tega tumorja, pri posegu je sodeloval tudi nevrokirurg Tomaž Velnar: "Pristopali smo preko senčnega predela, z rezom kože smo dvignili kostni reženj in potem pristopili preko možganske ovojnice, potem pa preko možganske skorje v globino približno en centimeter globoko, kjer smo naleteli na ta kavernom." 20-letnica napadov nima več, lahko bo nadaljevala študij. Sama pravi: "Življenje je veliko lažje, iskreno sem hvaležna vsem, ki so mi to omogočili. Danes sem srečna, da živim normalno življenje."

Zgodbe hvaležnosti, zgodbe preživetja in prebojnih zdravstvenih dosežkov nocoj v 24UR Fokus.