Zgodbe, ujete pod ledom

Morda nas pri ledenikih najbolj očara prav to, da se zdijo večni. Tam visoko, med skalnimi stenami in ostrimi vrhovi, so videti kot nekaj, kar je bilo tam od nekdaj in bo tam tudi ostalo. In medtem ko se doline spreminjajo, mesta rastejo in se naši dnevi vrtijo vse hitreje, led počasi, skoraj neopazno, pripoveduje svojo zgodbo. In naenkrat človek spozna, da se tudi večnost lahko ... stopi.

Triglavskega ledenika, ki je sredi 19. stoletja meril še približno 46 hektarjev, danes ni več. Koliko časa imajo še drugi, sem se spraševala in po prvi odgovor odšla pod Skuto. Na naš zadnji ledeniški ponos. Pridružila sem se Mihi Pavšku in Matiji Zornu z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ki sta raziskovalca, strastna gornika in alpinista. Zemeljske oble, v zadnjem času se njuno delo dotika predvsem ledenikov, ne proučujeta le izza pisalne mize, ampak jo rada doživljata od blizu. Zdelo se mi je, da bom 1000 metrov višinske razlike, ki nas je vodila strmo proti ledeniku, tudi zaradi njune vedrine lažje premagala.

Skuta je na prvi pogled skoraj skrivnostna. Njen ledenik se skriva v senčni krnici pod severno steno, na nadmorski višini približno 2020 do 2120 metrov. Prav senca in zavetje okoliških sten mu pomagata preživeti. Toda tudi ta naravna zaščita ni dovolj, da bi se izognil spremembam. Lani je meril ledenik pod Skuto 1 ha, letos pa 0,6 ha in se je torej v zadnjem letu dni skoraj prepolovi. Obe leti je bil večinoma (80–90 %) prekrit z gruščem in posameznimi večjimi skalnimi bloki, saj ostenja nad ledenikom, kjer je tudi nekaj manjših aktivnih skalnih podorov, intenzivno preperevajo. Ko sem stala pred njim, me ni zanimalo le, koliko ga je še ostalo. Hotela sem videti, kaj se skriva pod njegovo površino. In tako se je naša odprava spremenila v nekaj, kar je bilo precej več kot obisk ledenika. Z Miho Pavškom sva stopila pod led.

Nad glavo se je bočila ledena stena, po njej je polzela voda, kapljice so padale v tišino. Za trenutek sem imela občutek, da sem vstopila v drug svet – v nekakšno ledeno katedralo, ki je ne gradi človek, ampak čas. In ki je ne moreš preprosto razglasiti za trajno.

Led se namreč premika, spreminja, tali. Voda si utira nove poti, votline dobivajo drugačne oblike, stene se spreminjajo. Kar sem videla tisti dan, ni nujno enako temu, kar bo na istem mestu čez leto ali dve. Prav zato so raziskovalci tam: da merijo, primerjajo in dokumentirajo. Ledenik je namreč veliko več kot bela lisa v gorski pokrajini. Je naravni zapisovalec sprememb, ki jih s prostim očesom včasih težko opazimo.

Naslednje dni sem se iz slovenskih gora odpravila v Dolomite, kjer se nad pokrajino dviga Marmolada, najvišja gora Dolomitov. Njen ledenik se že dolgo krči, toda julija 2022 je svet obšla novica, ki je bila precej bolj pretresljiva od katere koli meritve. Z ledenika se je odlomila velika gmota ledu in pod seboj pokopala 11 ljudi.

Ob takšnem podatku se pogled na goro spremeni. Razgled je še vedno veličasten, obiskovalci še vedno prihajajo občudovat njeno lepoto, toda ledenik ni več le nekaj, kar bi gledali od daleč. Je tudi okolje, v katerem se zaradi višjih temperatur in spreminjanja ledene strukture lahko razmere nevarno spreminjajo.

Z italijanskim raziskovalcem Robertom Francesejem z Univerze v Parmi sem govorila o tem, kaj se dogaja z Marmolado in kako znanstveniki spremljajo umikanje ledu. Njihovo delo je nekakšna tekma s časom: dokumentirati, kar je še mogoče, razumeti spremembe in iz ledeniških zapisov razbrati, kaj se je dogajalo v preteklosti. Led namreč hrani podatke o nekdanjih podnebnih razmerah. Ko izgine, ne izgine samo del pokrajine – izgubljamo tudi naravni arhiv.

Na poti od Skute do Marmolade sem se vedno znova vračala k istemu vprašanju: kako je mogoče, da se nekaj, kar je preživelo stoletja, v času ene človeške generacije tako zelo spremeni? Ledeniki so del vodnega kroga, vplivajo na visokogorsko okolje in nam pomagajo razumeti podnebje. Njihovo izginjanje zato ni le zgodba o oddaljenih gorah. Je zgodba o svetu, v katerem živimo.

Na koncu sem se odpravila še pod Kredarico. V ledeno jamo – v Ivačičevo jamo. Če se ti zdi, da si v gorah videl že vse, te lahko prav tisto, kar se skriva pod površjem, najbolj preseneti. V temi, med kamnom, ledom in kapljanjem, dobiš občutek, da se gora ne konča tam, kjer se konča njeno pobočje. Da ima tudi svojo notranjost, svoje skrivne prostore in svoj spomin.

Tam, daleč od sonca in razglednic, sem znova pomislila na ledenike. Na to, kako veliko nam lahko povedo, če jih znamo opazovati in meriti, kar mi je dokazovala skupina raziskovalcev, ki se je v to jamo odpravila odčitat meritve. "Čez 10 let takih zapisov ne bomo imeli več, zato je treba pohiteti," me je opomnil dr. Jure Tičar z Geografskega inštituta Antona Melika, ko sva stala ob večmetrski ledeni steni, iz katere so že sedaj vzeli več kot 700 vzorcev.

Morda je prav to največji paradoks ledenikov: stoletja jih imamo za večne, potem pa ugotovimo, da smo živeli v času, ko smo lahko spremljali njihovo izginjanje. In da smo imeli priložnost stopiti pod njihov led, pogledati v njihovo notranjost ter za hip doživeti svet, ki ga morda kmalu ne bo več. Pomeni to za človeštvo katastrofo? Morda. "Morda pa se bomo uspeli vsemu temu prilagoditi," pravi Roberto Francese, ki meni, da se narava nenehno spreminja in se bo tudi brez nas; če bomo hoteli v njej (pre)živeti, se bomo morali znajti in naučiti, kako.

Od zadnjih slovenskih ledenikov do italijanske Marmolade in ledene jame pod Kredarico – v 24ur Fokus.