'Ko bi gasilci končno prispeli do nas, lahko samo še pometejo pepel'

Prebivalci Zgornjega Gruškovja, naselja v Občini Podlehnik, obupujejo. Večji del kraja ob hrvaški meji je že skoraj dva meseca odrezan od sveta. Takrat se je namreč porušil del podpornega zidu ob mejnem prehodu. Pristojni so sprva postavili opozorilne table, nato pa še s fizičnimi preprekami v celoti zaprli cesto, ki jo domačini vsakodnevno uporabljajo. Preostali sta jim alternativi: zelo slab obvoz čez hribe, kjer o nevarnosti ceste, skorajda kolovozne poti, pričajo številne smrtne nesreče, ki so se tam v preteklosti zgodile, ali pa pot čez sosednjo Hrvaško. "To zdaj še gre, kaj bo pa čez dva meseca, ko se začne turistična sezona? Na mejnem prehodu Gruškovje se lahko v konici takrat čaka tudi po dve uri," opozarjajo.

Ob tem se še posebej bojijo, da bi kdo od njih denimo potreboval nujno medicinsko pomoč. "Nobeno intervencijsko vozilo ne bo peljalo čez sosednjo državo," je prepričan domačin Mirko Prevolšek. "In če zagori? Ko bi gasilci končno prispeli do nas po obvozu, lahko samo še pometejo pepel," poudarja.

Občina Podlehnik se trudi pomagati, a premakne se bore malo. Iskanje rešitve navsezadnje niti ni v njeni domeni – zemljišče je v lasti Ministrstva RS za notranje zadeve, cesto pa je zaprla gradbena inšpekcija Inšpektorata RS za naravne vire in prostor. In zapora naj bi trajala še kar nekaj časa. Krajani pristojne zdaj tako pozivajo, naj odprejo del ograje in omogočijo promet preko parkirnega platoja, kjer je nekoč stal zbirni center za prebežnike.

A kako se je vse skupaj sploh začelo?

Ogromen podporni zid, tik ob Mednarodnem mejnem prehodu Gruškovje, je pričel pokati že pred leti, razlaga domačin Luka Weingerl. "Ta razpoka je tam že najmanj tri leta. In spodaj 50 policistov, ki jo vsak dan gledajo. Zakaj ves ta čas, ko je kamenje iz škarpe padalo na cesto, nihče od njih nikomur nič ni rekel? Zakaj je niso še pravočasno sanirali?" se zaprepaden sprašuje.

Dokler se ni januarja sprožil plaz, stena pa je počila še na drugi strani. Glavno cesto tik pod njo je gradbena inšpekcija zaprla, promet po njej pa prepovedala – najprej z opozorilnimi tablami. "Nekaj časa smo se – priznam – po njej še vedno vozili. Nato so nas nekega dne tam pričakali policisti in nam pričeli pisati kazni. 10. februarja sem dobil globo – 160 evrov," pripoveduje Weingerl. "S tem, da so tovornjaki Zavoda za gozdove, ki ima v bližini zemljišča, nemoteno in brez težav po njej vozili isti dan in še osem dni pozneje. Zakaj torej razlika – nam, domačinom kazni za pot do doma, njim pa ne?" "Štela sem – še 18. februarja je po njej peljalo šest težkih, 12-metrskih tovornjakov," dodaja njegova mama Diana.

Da bi prehod preprečili tudi fizično, so nato na cesto, ki vodi do naselja z okoli 120 prebivalci, nasuli kupe gramoza.

Občina je sicer vzpostavila obvoz, ki pa je neprimeren in mestoma tudi nevaren. "Na cesto letijo skale in kamenje, izpod asfalta odnaša zemljo. Precej nevarneje je, kot pa ta zdaj zaprta cesta tukaj. Na njej so se zgodile že tri hude nesreče, v katerih je skupno umrlo pet ljudi. Nazadnje, pred leti, je v graben zletelo gasilsko vozilo, gasilec je umrl," pove Srečko Krulc. "Tam se še avto in pešec ne moreta srečati, kaj šele dve vozili," prikimava Andrej Weingerl.

Do nedavnega je v naselje vozila potujoča trgovina, te od zapore naprej več ni. "Doma imam nepokretno mamo, ki jo je obiskovala patronažna služba. Odkar so zaprli cesto, več ne more k nam. Kje pa si upa, po tem neprimernem obvozu," razlaga Diana Weingerl. Tudi navigacija v Zgornje Gruškovje zdaj namreč vodi čez hribe. "Največji problem je, da v trenutni situaciji intervencijska vozila nimajo dostopa do hiš," opozarja Prevolšek. "Veliko prebivalcev je starejših, bolnih. Kaj če bi potrebovali rešilca? Bojimo se, da v nujnih primerih sploh nihče ne bi mogel do nas," dodaja Weingerlova. "Kaj če koga, bognedaj, kap – ko so ključne minute? Do prihoda reševalcev je z njim že zdavnaj konec," se strinja tudi Krulc.

Podoben scenarij se je odvil že konec februarja, ko je severovzhod države ohromil sneg in posledično izpadi elektrike. "Še gasilci niso mogli do nas. Ostali smo brez vsega," pove Weingerlova, sin Luka pa doda: "Sam sem se nato peljal čez Hrvaško v Slovenijo po agregat. In z njim na Hrvaško in spet v Slovenijo. Vsakič čez mejno kontrolo. Absurdna situacija." "S skrbjo zremo v nebo, strah nas je vsakih slabših vremenskih napovedi – ob snegu smo bili popolnoma blokirani, do nas niso mogli gasilci, do nas ne bi mogel rešilec," dodaja Prevolšek.

V službe in po opravkih se zdaj tako vozijo čez mejo in nazaj. Tudi Stjepan Topolovec, ki ga ravno srečamo na poti. "Večji del Zgornjega Gruškovja raje kot obvoz uporablja to pot. Še posebej pozimi je bila tista cesta popolnoma neprimerna, na njej so skale. Še slabše je kot tukaj," pove tudi on, medtem ko pokaže na luknje v tleh.

In po tej poti otroke zdaj vozi šolski minibus. "Sina je prej pustil pred zaporo ceste. Pričakuje se, da ga bomo prišli iskat, a do tja z avtom ne moremo, ker je prepovedano. Otrok bi torej lahko sam šel do doma preko zapore, kjer je nevarno gradbišče," še en primer zagate orisuje Prevolšek. Nato so uredili prevoz preko obvoza. "Avtobus sina počaka na vrhu hriba, ker v dolino ne more. Po tej cesti je mene strah voziti, predstavljajte si, kako me je šele strah za otroka," je vsak dan v skrbeh njegova partnerka Nasta Krulc.

Nezavidljiva situacija, ki traja že dva meseca, kot pravijo na Občini Podlehnik sive lase povzroča tudi njim. "Razumemo, da to terja svoj čas, da ne gre takoj. Kot so nam zagotovili na ministrstvu, je v pripravi projektna dokumentacija," kar se tiče sanacije nevarne razpoke in vnovičnega odprtja glavne ceste pove župan Sebastian Toplak.

"Občina je bila dolžna zagotoviti obvoz, za katerega pa se zavedamo, da je zelo neugoden. In ker so postopki sanacije, vemo, dolgotrajni, smo na notranje ministrstvo, ki je lastnik tudi bližnjega platoja nemudoma poslali pobudo, pravzaprav dva dopisa za možnost prometa po tem delu," razlaga. Odgovor je bil (zaenkrat) negativen, češ da takšna ureditev ni izvedljiva. "Ker gre za območje, ki danes služi le deloma, zgolj kot parkirišče za tovorni promet, smo se zdaj obrnili še na Sektor za logistiko Policijske uprave Maribor, ki z njim upravlja. Ureditev bi bila zgolj administrativna – kot začasno koriščenje. Ker bi bilo del treba urediti, smo na ministrstvo ob tem še sporočili, da je stroške v celoti pripravljena prevzeti občina," pravi Toplak. "Predlagal sem, da se z odločevalci čim prej sestanemo na lokaciji sami: da si na terenu ogledajo, kako bi to speljali," še pove in doda, da tiho upa na zdravorazumsko odločitev in zeleno luč, ki bi prebivalcem Zgornjega Gruškovja in Ložin olajšala neživljensko situacijo, v kateri so se znašli.

Tudi domačini so takšni rešitvi naklonjeni. "Obvoz čez plato za del vasi, domačine bi bil najpreprostejši. Samo ograjo bi bilo treba ostraniti," so ob našem obisku vsi po vrsti predlagali identičen ukrep. So pa nekoliko skeptični, da bo sestanek na terenu prinesel pozitiven rezultat. "Srčno upam, da se bo rešilo, a hkrati dvomim. Naj to rešijo čimprej. Ne jutri ali pa po volitvah ... Mi potrebujemo neko življenjsko rešitev že danes," zaključi Mirko Prevolšek.