Zippo po treh dneh rešen iz brezna, jamarski reševalci so se spet izkazali

V preteklih dneh je po družbenih omrežjih zaokrožila zgodba družine iz Gabrovke pri Litiji, ki je iskala svojega psa – francoskega buldoga Zippota.

Zippo se je izgubil med večernim tekom družine po gozdni poti, ko se je odpel s svoje oprsnice in stekel v temo, pojasnjuje njegova lastnica Nuša Schumet. Klicali so ga, iskali, čakali, da se vrne, saj mu takšni pobegi niso bili podobni. Ponoči niso zatisnili očesa, takoj naslednji dan so obvestili zavetišča, veterinarske ambulante v okolici, policijo, center za obveščanje, lovske družine, radijske postaje, zapis so objavili tudi na Facebooku.

Iskali so ga zaman, Zippo se je preprosto "vdrl v zemljo". Na pobudo prijateljev se je družina odločila, da naslednjega dne organizira iskalno akcijo. "Organizirali smo tri ekipe in vsaka je odšla v svojo smer. Prehodili in preklicali smo kar zajetno področje, a domov prišli brez uspeha," opisuje Nuša, ki priznava, da je psa v tistem trenutku že odpisala in bi verjetno že vrgla puško v koruzo, če ne bi imela obsežne spodbude bližnjih. Polepili so letake po okolici in iskali naprej, a brez uspeha.

Naslednji večer pa je Nušo poklical lokalni lovec in ji povedal, da imajo zjutraj prav tam jago, ter da bodo pozorni, če ga morda opazijo. Omenil je tudi, da je na tistem področju neko nezavarovano brezno in da je pes morda padel vanj. "Ure so minevale, lovci so odšli, o Zippotu pa še vedno ni bilo nobene informacije. Bilo je že popoldne, razžiralo me je, da prihaja še ena hladna noč, ni mi bilo jasno, kako to, da kljub vsem akcijam, ki so bile speljane, Zippota ni opazil prav nihče… Je mrtev, leži kje poškodovan in se ne more premikati, tava po brezpotjih, je padel v brezno? Mešalo se mi je že …" opisuje Nuša.

Zjutraj je še enkrat preverila, kje točno se to brezno nahaja, in z možem sta ga šla iskat. "Našla sva ga zelo hitro, saj je oddaljeno le nekaj metrov od poti, po kateri smo tekli. Ozka, strašljiva, nezavarovana luknja … Edo je poskusil posvetiti v globino, a se seveda ni nič videlo. Jaz sem medtem vztrajno klicala Zippota, a odziva ni bilo. Odločila sva se, da v brezno vrževa palico in za tem še kamen. Oba sva bila mnenja, da sicer je globoko, ampak da bi pes padec lahko preživel."

Izjemno hiter odziv jamarjev in srečen konec

Prek Facebooka sta sporočila, da iščeta jamarja in ljudje so se hitro odzvali ter jima poslali kontakte. Nuša prizna, da ji je bilo nerodno v nedeljo klicati jamarske reševalce, če lahko pridejo reševat "samo" psa, za katerega sploh niso bili prepričani, da je padel v brezno, a bila je prijetno presenečena nad njihovim hitrim odzivom.

V dobri uri so namreč na kraj dogodka prišli štirje jamarji – dva kinologa in dva reševalca. "Skupaj smo odšli do brezna. Fantje so pripravili vso opremo in se lotili reševanja. Preden se je eden izmed njih spustil v brezno, sem ga še opozorila, da naš Zippo ni običajen francoski buldog. Za tiste, ki ga ne poznate, naj povem, da je Zippo posvojenec s precej vedenjskimi težavami, ena izmed njih je tudi popadljivost do tujcev. Kmalu po tem, ko se je jamar spustil v brezno, nam je zaklical, da je Zippo spodaj in da je živ. Občutkov, ki sva jih tako jaz kot Edo doživela v tistem trenutku, se ne da opisati. Nepopisna sreča in olajšanje!" pripoveduje Nuša.

Pa ni šlo vse gladko. Nezaupljivi Zippo se je jasno in glasno uprl temu, da bi ga neznanec vlekel iz črne luknje. "Najbolj grozno od vsega pa je to, da je stal na polički, pod katero se je brezno nadaljevalo še daleč naprej … Jamarji so prišli na idejo, da bi ga zavili v odejo, saj se mrcina brez boja seveda ne bi vdala. Pohitela sem v avto po odejo in vrgli so jo jamarju v globini. To se je izkazalo za precej dobro potezo, saj se je Zippo precej umiril, ko je zavohal znan vonj. Jamar ga je nato uspel stlačiti v torbo in izvlekli so ga iz jame. Bil je prestrašen, vidno utrujen in shujšan, ampak praktično nepoškodovan, kljub temu da je padel vsaj 15 metrov v globino. Na bradi ima nekaj odrgnin, polomljenih je par zob, ki jih bomo čez nekaj dni, ko si malo opomore, izdrli, to pa je tudi vse. Odhiteli smo domov, dobil je obilno večerjo, sledilo je kopanje in čiščenje ran, zdaj pa naš lump trdno spi pod mehko odejico!"

"Zdaj, ko je adrenalin popustil, ugotavljam, kakšno srečo v nesreči smo imeli. Odvila se je skoraj filmska zgodba, na srečo s srečnim koncem," še pravi Nuša, ki se je ob tej priložnosti zahvalila prav vsem, ki so omogočili, da je njena družina spet popolna. "Toliko čudovitih, pozitivnih in dobrih ljudi, kot sem jih spoznala v teh treh dneh, verjetno v naslednjih desetih letih več ne bom. Da ne govorim o vseh znancih, ki so me bodrili. Definitivno pa gre največja zahvala štirim jamarjem, pravim herojem – Walterju, Klemnu, Damijanu in Robertu ter našemu lovcu Tadeju! Brezno na Brezovem je danes dobilo tudi ime. Imenuje se ZIPPOVA JAMA," je še zapisala.

Tovrstnih nesreč se ne da preprečiti, jam je preprosto preveč

Kljub njenemu začudenju, da je takšno brezno v gozdu nezavarovano in da lahko vanj brez težav pade tudi človek, so jamarji Nuši povedali, da je takih brezen v Sloveniji na stotine.

"V Sloveniji imamo 13.000 registriranih jam, torej takšnih, da zanje obstaja načrt, so izmerjene, s fotografijo vhoda itd. Žal se vseh jam ne da zavarovati," je za 24ur.com povedal Damijan Šinigoj, jamarski reševalec, ki je sodeloval pri reševanju Zippota. Ideja, da bi jame prekrili z vejami, ni dolgoročna, saj le-te strohnijo, ograje pa tudi ne pridejo v poštev. "Prvič, jam je absolutno preveč in če daš ograjo okoli njih, ljudje še bolj pogumno stopijo čim bliže. Te luknje se načeloma opazijo in ni veliko primerov, da bi vanje padli ljudje, se pa to zgodi pri živalih, ki verjetno kaj zavohajo in stečejo za vonjem." Lani so imeli jamarski reševalci tri takšne intervencije, tokratna pa je bila druga letos.

"Če je pes velik, imamo zanj poseben sedež, tako kot za ljudi, sedežev za tako majhne pse, kot je bil ta, pa nimamo, zato jih ponavadi damo kar v transportno torbo. Naše izkušnje so zelo dobre – pes, naj bo velik ali majhen, je vesel, ko prideš do njega, miga z repom, Zippo pa je bil hud. Tri dni je bil, revež, notri. Ko se je umiril, ga je jamar že lahko pobožal, ni pa ga mogel dati v torbo. Zato smo v jamo vrgli lastničino odejo in ko jo je zavohal, se je toliko pomiril, da ga je lahko zavil notri in ga spravil v torbo," je opisal intervencijo, ki po njegovih besedah ni bila zahtevna. Je pa dejstvo, da je brezno, v katerega je padel Zippo, zelo ozko in človek, če ni jamar, vanj ne more vstopiti. "Ravno toliko je široko, da gre notri človeško telo. A če niste jamar, bi vas verjetno hitro zagrabila klavstrofobija."

'Čudeži se dogajajo vsak dan'

Zippo je imel srečo v nesreči, ker so njegov padec zaustavili nekakšni zobčki v jami, še pove Šinigoj. Ko je reševalec, ki se je spustil dol, sporočil, da ga je našel živega, se je razleglo veselje, a reševalci še vedno niso bili prepričani, da se bo vse dobro končalo, saj niso vedeli, kako hudo je poškodovan. Pri teh stvareh je treba biti previden, nikoli ne veš, kako se bo končalo, opozarja naš sogovornik. "Rešili smo že psa, ki je padel 60 metrov globoko in ni bil huje poškodovan. Lani je neka ženska padla 28 metrov globoko, pa je preživela. Čudeži se dogajanjo na dnevni ravni. Mi gremo vedno po živega človeka oz. žival, dokler se ne izkaže drugače."

Tovrstnih nesreč se po njegovih besedah ne da povsem preprečiti. "Tako, kot se dogajajo nesreče na prehodu za pešče, se to dogaja tudi tukaj. Vsega žal ne moreš preprečiti. Seveda je grozno, če se to zgodi tebi in hočeš preprečiti podobne primere, a tega ni tako veliko, da bi bilo zaskrbljujoče."

Glede njihovega hitrega odziva in dejstva, da so prišli pomagat na nedeljo, Šinigoj pove: "Jamarska reševalna služba je del civilne zaščite. Res je, smo prostovoljci, ampak tako kot gasilci, delamo tudi ob nedeljah. In nočem biti narobe razumljen, a pasje življenje za nas šteje tako kot človeško. Pridemo tako za pse kot za ljudi."

Na vprašanje, kakšni so občutki, ko spišejo takšno zgodbo s srečnim koncem, pa odgovori: "Ravno zaradi takih zgodb smo reševalci – reševalci. Ob takšnih primerih dobimo občutek, da obstajamo z razlogom," zaključi.