Kraj Debenec sem prvič obiskala. Skrit je v zelenju v občini Mirna, nedaleč stran od našega največjega zapora Dob pri Mirni. Hecno, pomislim, ko stopimo na dvorišče njene hiške, da človek, ki je njej povzročil toliko bolečin, doživljenjske rane, jo spremenil, zaznamoval, za to ni plačal, ni odšel v zapor, niti ene same ure ni preživel za zapahi, kamor bi upravičeno moral iti. Kajti hči je očeta prijavila, a kaj, ko ji je, tik preden bi stekel sodni postopek, mama dejala: "Milena, kako bomo pa živele, če boš atita spravila v zapor? In s tem pogledom je ona mene ubila. Ona je tukaj dokončala to, kar oče ni uspel narediti".
Ko to pove, se ji zarosijo oči. V njej zagledam nebogljeno dekle, najstnico, ki je ni zaščitila oseba, ki bi jo najprej morala - lastna mama. Lastna mama je ostala torej žena, bila zvesta svojemu možu in s tem obrnila hrbet lastni hčeri, za ceno njenega duševnega zdravja. Izdala je svojo hčerko, ki jo je oče spolno zlorabljal. Verjetno že prej, pred poskusi posilstva, pred ukradenimi poljubi, dotikanji, pred vsemi tistimi dejanji, ki se jim je petnajstletnica lahko upirala, bežala, kajti njen spomin iz mlajših let je zabrisan. Šele ko je začela hoditi na terapijo, so na dan začele prihajati podrobnosti iz njenih zgodnejših let, a tudi ti spomini niso jasni, bolj gre za občutenja, neprijetne občutke. "Jaz se že kot zelo majhna punčka spominjam čudnih občutkov, ko sem v nedeljah kdaj bila z očetom v postelji in sem se crkljala," nam je opisala Milena, medtem ko sva si ogledovali album, ki ga je dobila za svojih 40 let. Prva slika, ko je še dojenček, ji je zelo ljuba. Kar poboža jo, ko mi jo pokaže.
A že pri naslednji fotografiji se zatakne. Cmok v grlu daje vedeti, da ji je hudo. Na fotografiji je le malce starejša, visi na vrvi, pod njo pa njena mama, ki ima razprte roke, da jo bo ujela, če pade. In se smeji. "Ta nasmešek mame mi vzbuja stisko. Pa to, kako se oklepam vrvi, da ne bi padla, ker ne vem, če me bo ujela," opisuje. In prav ima, mama je ni ujela, ko je padla, ko je v življenju najbolj potrebovala njeno zaščito.
Zato je Milena kot najstnica začela bežati od doma, policija, center za socialno delo so jo nameščali v nastanitve, ki ji niso nudile potrebne varnosti, skrb zanjo v tistih časih ni bila zadostna, bila je osamljena, tudi lačna, naposled so jo pri sedemnajstih vrnili domov. A največji šok je doživela po prvem pobegu, pri petnajstih, ko je ušla, tik preden bi oče dokončal poskus posilstva. "In ko sem prvič zbežala od doma, ko so me pripeljali policisti domov, ki tedaj še niso vedeli, zakaj sem zbežala, je mama zahtevala, da se opravičim očetu," nam zaupa Svetlinova.
Težko mi je bilo poslušati, kaj vse je doživela. Mislim, da ni človeka, ki bi mu to bilo enostavno. A o spolni zlorabi ni pripovedovala, da bi nas šokirala, da bi vzbujala usmiljenje, temveč zato, da bi pomagala. Drugim, ki so v isti koži ali so že bili, pa zlorabo tiščijo globoko v sebi, zaradi strahu, zaradi sramu, zaradi vseh tistih občutkov, ki privrejo na plano, ko se oseba, spolno zlorabljena oseba, s tem naposled sooči. A to je, kot vztraja Milena, edina pot do odrešitve.
Četudi ne daje lažnih obljub. "Zlorabo ozavestiti je lažji del tega procesa, najti način, da pa s tem živiš, to je pa kar celoživljenski proces," nam zaupa, medtem ko nahrani svoje kokoši in gosi. Po ločitvi se je mama treh danes že polnoletnih otrok preselila, rekla bi kar skrila v razgibano zeleno dolenjsko pokrajino, kjer ima svoj vrt, sadovnjak in vinograd, da je skoraj samooskrbna.
"Tukaj je oaza miru. Vsak dan se sprehodim tudi v bližnji gozd. Ko je sezona gob, prihajam s polnimi košarami domov. Kokoši mi dajejo sveža jajca, veliko hrane pridelam sama, a delam v svojem tempu, nihče me ne priganja. Prvič v življenju sem zares svobodna in srečna sem," nam s ponosom pove. Kajti dosegla je veliko. Po ločitvi se je izšolala za krizno menedžerko, končala je fakulteto, naredila še magisterij, vpisala celo na doktorat, ki sicer še ni končan. Izučila se je tudi za družinsko in zakonsko terapevtko. A potem je prišla bolezen, celo raka je prebolela, in zato se je upokojila. Sledil je umik v naravo, kjer je življenje spet dobilo barve.
"Spolna zloraba te zaznamuje za vse življenje. Vse vloge, ki jih boš v življenju imela, bodo v sebi nosile breme zlorabe. To nosiš s seboj, jaz sem imela težave zaradi tega tudi v spolnosti," nam odkrito pove. In še vedno ima težave, predvsem na področju zaupanja ljudem, zelo je nezaupljiva. "Odnosi so zame najbolj nevarni in vidim vedno, vedno vidim strahove, da bom ponovno prizadeta in zato raje niti ne tvegam," je razložila. Tudi pohvale težko sprejema, kajti dinamika njenih zlorab v mladosti je bila povezana s pohvalami. Najprej je namreč dobila kakšno pohvalo, potem je sledila zloraba, zatem pa še tepež s strani očeta. Oče je bil alkoholik, a pila je, kot danes ugotavlja, tudi mama. Starša sta pokojna, a njuna smrt ni omilila bremena, ki sta ji ga zapustila.
A ni se predala, poiskala je pomoč, se borila, vztrajala. Ni bilo niti približno enostavno, kajti na tej poti je naletela tudi na zaprta vrata, na gluha ušesa, pa je kljub temu šla naprej. To svetuje tudi vsem njenim sotrpinkam in sotrpinom, da se ne predajo, da poiščejo pomoč, da o zlorabi govorijo na glas. "Če bom s svojo zgodbo pomagala samo eni osebi, ki je bila spolno zlorabljena, da o tem spregovori, da pove, kaj se ji je zgodilo, sem dosegla svoj namen in bom zadovoljna," pove Milena, ki je pripravljena tudi sama pomagati, če bi kdo želel priti v stik z njo.
