Sonja Mikulan: "Zame je bil eden najtežjih ali pa najtežji trenutek, ko sem nekaj dni po nesreči sedela v pisarni pogrebnega zavoda in zbirala žare, v katerih bom pokopala svojega otroka, namesto da bi takrat doma zavijala zvezke zanju za v šolo."
Marijana Hlebš Radžo: "Najhujši so prazniki, rojstni dnevi, ko bi morala biti zraven, pa ju ni med nama."
Tako praznino, ki jo občutijo tisti, ki so v prometnih nesrečah zaradi neprilagojene hitrosti izgubili otroke, starše, prijatelje, danes delijo preko Zavoda Varna pot.
"Promet ni samo neko območje, kjer prideš s točke A na točko B, moraš priti varno in ne smeš ogrožati drugih," opomni Andrej Šega, Generali zavarovalnica.
Andrej Pegan, ambasador Zavoda Varna pot: "28 let trpljenja, hudega trpljenja, alkohol in hitrost življenje čisto uničita ... ubije."
Svoje mladosti se Andrej ne spomni. Prometna nesreča, ki se je zgodila pred 28 leti, mu je vzela prijatelja. Andrej je preživel, a izgubil dolgoročni spomin. Ostale pa so mu hude fizične in psihične posledice.
"S tem, kar jaz že 28 let ... Saj sem preživel dneve in dneve, samo imam ves čas v mislih, kaj bi lahko bilo, kaj ne bi moglo biti, samo... To je 28 let trpljenja."
Poškodbe glave in življenje na invalidskem vozičku. Tu se Andrejeva zgodba pravzaprav začne in nadaljuje z bolečino. Pravi, da je ta prevelika, da bi jo sprale solze.
"Jaz od nesreče do danes nisem spustil niti ene solze. /.../ Misli bolj bolijo, kot pa, če bi fizično solze polzele po licih."
Lani je v Sloveniji v prometnih nesrečah umrlo 68 ljudi, kar je sicer najmanj doslej. A nesreče so več kot statistika. Pustijo doživljenjsko bolečino in praznino.
