Zmenki po dobi zaslonov: zakaj si znova želimo bližine?

Da je opaziti porast v zmenkarskih dogodkih, smo že pisali – od hitrih zmenkov in vodenih druženj, do takšnih bolj unikatnih. A vedno z enim skupnim imenovalcem: po letih aplikacij in neskončnega dopisovanja si vse več samskih znova želi pogovora iz oči v oči, ko lahko veliko lažje že nemudoma začutiš, ali obstaja potencial, ali je preskočila iskrica, ali se lahko ob osebi sprostiš in uživaš.

O tem smo se pogovarjali tudi z "agentko za ljubezen" Katjo Škrabar. Na tem področju nima formalne izobrazbe, a zase pravi, da je strastna raziskovalka odnosov, avtorica štirih priročnikov in organizatorka dogodkov (tudi za samske). Vse skupaj pa se je začelo leta 2016; leto pred tem je namreč tudi sama prek spleta spoznala partnerja. Takrat se ji je zdelo malce neverjetno, da se lahko kaj takšnega zgodi prek interneta, hkrati pa je opazila, da pri spletnem spoznavanju obstajajo določene zakonitosti, ki jih je dobro poznati.

"Ker sem ga spoznala, sem želela o tem pisati in govoriti," pravi. Iz tega je nastala njena prva knjiga s priporočili za spoznavanje prek spleta. Takrat pa je bilo, kot pravi, spletno spoznavanje nekoliko bolj tabuizirano, kot je danes, čeprav še vedno opaža, da veliko ljudi nerado pove, da so partnerja spoznali na internetu.

Nekaj let pozneje se je zgodil nov premik. Škrabarjeva je že organizirala različne dogodke, ki niso bili namenjeni samskim, nato pa se je znotraj njenih skupin pojavila želja po srečanjih za ljudi, ki iščejo partnerja. Tako so nastali kratki zmenki oziroma VIP kratki zmenki, pozneje pa še druge oblike druženja: festival za samske, pikniki samskih in podobna srečanja, na katerih se ljudje povezujejo zunaj zaslonov.

V Sloveniji je trg zmenkarskih dogodkov precej manjši kot je na primer v ZDA, kjer so takšne oblike spoznavanja potencialnih partnerjev že dolgo del širše kulture zmenkarij. Tudi odnos do tega je pri nas po oceni Škrabarjeve še nekoliko bolj zadržan. "Malo bolj zaprti smo kot v ZDA," pravi. Vseno pa se po njeni oceni stvari počasi spreminjajo.

Največjo razliko opaža v obdobju pred in po covidu-19, ki je, kot ugotavlja, močno spremenil način spoznavanja. Različne aplikacije in portali za spoznavanje samskih, so bili seveda prisotni že pred epidemijo, med zaprtjem družbe pa so dobili še dodaten zagon, ko so postali skoraj edina možnost za navezovanje novih stikov. A prav to je po njenem mnenju prineslo tudi posledice - spletno spoznavanje je postalo zelo hitro, dostopno in pogosto tudi površno.

Danes se slika obrača. "Ljudje si želijo več spoznavanj v živo," opaža. Po njenem mnenju postaja tudi družba bolj odprta, ljudje pa iščejo priložnosti, da bi nekoga srečali izven aplikacij. Razlog za to ob tem vidi tudi v tem, da se na spletu lahko marsikaj skrije ali prikaže drugače, kot je v resnici. Ko pa nekdo pride na srečanje za samske, s tem že sporoči, da se je pripravljen pokazati, predstaviti in stopiti v prostor, kjer ga lahko drugi zares vidijo, dodaja.

Škrabarjeva zato dogodke v živo razume kot odgovor na utrujenost od nejasnih namenov. Na vprašanje, ali je po koronavirudu postal pomembnejši tudi pristen medčloveški stik pa odgovori z: "Zagotovo." Ljudje so po njenem mnenju siti "hitrih ponudb" in si želijo spoznati nekoga z dolgotrajnejšimi nameni. Mnogi imajo tako po njenem mnenju občutek, da portali niso več prostor, kjer bi bilo to najlažje najti.

A pri tem opozarja, da srečanje v živo nikakor ne more biti zaščita pred razočaranjem ali napačnimi pričakovanji. Tudi v živo se lahko namreč nekdo predstavi drugače, kot v resnici je. "To še ne pomeni, da vsa opozorila odpadejo. Tudi pri spoznavanju izven spleta je treba ostati pozoren, poslušati sebe in ne prehitevati dogodkov," je jasna.

Škrabarjeva sicer dvomi, da gre pri vračanju k spoznavanju v živo predvesm za prenasičenost s tehnologijo. Po njenem mnenju je razlog precej bolj osnoven - človeku manjka pristen stik v živo. "Ljudje smo bitja dotika, bližine in skupnosti, česar pa ni mogoče zare nadomestiti z zaslonm," pravi.

Četudi se pojavljajo vse mogoče oblike digitalnih odnosov, od ljubezenskih pogovorov z umetno inteligenco do zgodb o zarokah in porokah z virtualnimi partnerji, pa ostaja osnovna potreba po bližini. Ne po stiku z napravo, temveč po odnosu z drugim človekom in nekom, ki je zares tam, meni sogovornica.

Ob tem pa opozarja tudi na pomen kakovostnih odnosov - ne le v partnerskih zvezah, temveč odnosi nasploh. O skupnosti, v kateri človek ni sam. Po njenem mnenju nas osamljenost dela ranljive, kakovostni odnosi pa so eden ključnih virov sreče. "To ne pomeni odnosi prek interneta, temveč poglobljeni odnosi, bližina in resnična povezanost."

Zato se ji zdi pomembno, da se ljudje znova začnejo zavedati, kaj jim tehnologija prinaša in kaj jim odvzema. Ne zato, da bi jo povsem zavrnili, ampak zato, da bi razumeli, da ne more nadomestiti vsega.

Ko govorimo o sodobnem zmenkarjenju, se hitro odpre še eno vprašanje: zakaj je vse več ljudi samskih? "V družbi vlada kaos. In neke instant zadeve," pravi Škrabajeva, ki meni, da si ljudje pogosto ne vzamemo časa niti za odnos niti za sočloveka.

Ena od pomembnih sprememb je tudi ta, da partnerja danes ne potrebujemo več za preživetje. Še posebej ženske niso več ekonomsko odvisne od zakonske skupnosti tako, kot so bile nekoč. To je pomemben družbeni napredek, a hkrati spreminja tudi dinamiko odnosov. Partnerja ne potrebujemo, si ga pa pogosto še vedno želimo.

V tem prostoru se pojavi paradoks izbire. Možnosti je ogromno: "Če nekdo ni dovolj dober, bo morda naslednji boljši, ali naslednji, ali naslednji ... Ves čas iščemo nekaj boljšega."

Sama sicer ljudem priporoča, naj gredo na več srečanj, denimo na deset kav z različnimi ljudmi, da dobijo občutek, kdo jim je blizu. A opozarja, da nekateri to razumejo narobe. Namesto da bi si vzeli čas in se poglobili v posamezen odnos, začnejo samo še hiteti od ene možnosti do druge. "Ne vzamemo si časa, ne potrudimo se," pravi. Opaža tudi, da masikdo živi v nekakšni fantaziji oz. v zgodbi romantičnih filmov. Vendar pa življenje, poudarja Škrabarjeva, ne delujejo tako.

Kaj torej svetuje samskim, ki si želijo odnosa, a se ga morda tudi bojijo? "Najprej naj si odgovorijo, ali si ga sploh želijo. Nekateri so sami zato, ker jim tako ustreza. Drugi zato, ker jih je strah. Tretji zato, ker so bili prevečkrat razočarani," pravi.

Slišala je tudi že besede: "Srce mi bo počilo, če bom še enkrat razočarana." Posebej pri ženskah opaža, da jim je velikokrat zmanjkalo poguma. Ne zato, ker moških ne bi bilo ali ker odnosov ne bi bilo mogoče ustvariti, ampak ker se po zavrnitvah, bolečini in razočaranjih ne upajo več izpostaviti. Seveda se s podobnimi težavami srečujejo tudi moški.

Če pa si nekdo odnos res želi, ima zanj preprost nasvet: "Skoči v vodo in splavaj, ker boš preživel." Meni namreč, da se ne moreš povsem zaščititi pred možnostjo razočaranja, če si hkrati želiš bližine. Samskim, ki si želijo zveze, zato svetuje, naj si pri vsakem srečanju vzamejo čas in opazujejo, kako se počutijo ob drugi osebi. Ali je občutek prijeten in sproščen? Je nervozen? Se po srečanju počuti izčrpanega? Se ob drugi osebi odpira ali zapira?

Partnerski odnos je sicer po njenem mnenju najbližji odnos, ki ga človek ustvari v življenju. Prav zato lahko najbolj osreči, a tudi najbolj rani. "Vendar pa to ne pomeni, da se je bolje umakniti. Vedeti moraš, da boš preživel. Tudi če se odnos konča. Tudi če boli. Tudi če ne gre," pravi.

Srečanja za samske imajo po njenem mnenju eno pomembno prednost: človek, ki pride tja, sebi in drugim da jasno sporočilo. "Ko se pokažeš na nekem takšnem dogodku, te prepoznajo kot potencialno bolj resnega," pravi. Tudi sam sebi s tem pokažeš, da si pripravljen stopiti na pot spoznavanja, kar ni vedno lahk, dodaja sogovornica.

Druga prednost je, da so na takšnih srečanjih ljudje s podobnimi željami in pričakovanji, dodaja. Vendarp pa ob tem opozarja, da, četudi si dve osebi želita resnega odnosa, to še ne pomeni, da se bo ta zgodil po eni kavi. "Vsak odnos rabi čas. Treba se je spoznavati, iti čez prve ovire, čez prve mesece in čez realnost, ki pride po prvem vtisu," poudarja.

Tudi kot agentka poveže potencialni par, se, kot pravi, včasih zgodi, da ljudje že po prvi kavi pričakujejo preveč. "Kot da bi podobni kriteriji pomenili, da sta skoraj že poročena. Ne gre to tako," je jasna ter dodaja, da pride vsak človek s svojo zgodovino, izkušnjami, ranami in pričakovanji. Zato je po njenem treba spoznavati tudi sebe, ne le drugega.

Če bi morala oceniti trenutno stanje ljubezni in odnosov, Škrabarjeva uporabi dve besedi: "Kaotično. Instant."

Žalosti jo, da nimamo več časa za ljudi. Ne le za partnerje, ampak za sočloveka. "Ljudje sedijo skupaj, pa so vsak na svojem telefonu. Pogovarjajo se, a so hkrati drugje. Iščejo bližino, a pogosto ne zdržijo procesa, ki je za bližino potreben."

Kljub temu v vračanju k srečanjem v živo vidi upanje. Če se ljudje po obdobju oddaljenosti znova želijo srečati, je to po njenem mnenju znak, da nekaj v nas še vedno ve, kaj potrebujemo. Upanje zato po njenem je, a dodaja, da nas čaka dolga pot do ponovne normalizacije odnosov. "Verjetno nikoli ne bo več povsem tako, kot je bilo. A to še ne pomeni, da se ne da graditi na novo," še oceni.