Zmotno prepričanje, da je 'današnja družba' v moralnem zatonu, ni nič novega

A vendarle je navedeni komentator morebiti preveč optimističen, ko postavlja začetek kriznega zatona v lansko pomlad. Že sredi leta 2014 so namreč pri enem od slovenskih konservativnih tednikov razglasili, da je Slovenijo zadela "boleča ... kriza vrednot". Pravzaprav je leto pred tem tudi znani slovenski ekonomist razglasil, da sta "sedanja globalna in naša domača kriza ... preprosto posledica moralne krize in krize vrednot". No, v resnici so nas v stranki NSi že konec leta 2011 glasno opozarjali, da je "našo domovino zajela kriza, ki ima svoj izvor predvsem v pomanjkanju vrednot in morale". A tudi to zna biti nekoliko netočno, saj sta papež in Vlasta Nussdorfer skoraj tri leta pred tem, v začetku leta 2009, zapisala, da nas je končno zajela kriza vrednot, iz katere se bomo težko izkopali, če se nismo pripravljeni spremeniti. Enaindvajseto stoletje vsaj trenutno zaznamuje kriza vrednot, ki se kar ne konča. Pred tem je bilo po svetu verjetno tudi marsikaj narobe, a vsaj na robu moralnega zatona nismo bili.

Če dovolite še zadnji retorični obrat, tudi to ni povsem točno. Vsaj če zaupamo enemu slavnemu zgodovinarju, za "proces našega moralnega zatona" ne moremo reči, da se je začel šele lani ali pred desetimi leti. Analizira namreč, da sta se "potop temeljev morale" in "končni zaton celotnega pročelja", zaradi katerega smo se znašli v "temnem svitu našega modernega dne, kjer ne moremo več trpeti svojih nemoralnosti niti ne najdemo zdravila zanje", zgodila malenkost dlje nazaj kot zgolj par desetletij. Te vrstice je zapisal rimski zgodovinar Tit Livij, in to malo več kot pred 2000 leti (približno pol tisočletja pred dejanskim zatonom rimskega imperija).

Livijeve navedke si izposojam iz uvoda študije The illusion of moral decline, ki je bila nedavno objavljena v reviji Nature. Avtorji študije so zbrali arhivske in izvirne podatke glede prepričanj več kot 12 milijonov ljudi po vsem svetu (iz vsaj 60 držav). Ugotovili so, da so prepričanja o krizi vrednot oziroma "moralnem zatonu" družbe vseprisotna. Večina ljudi verjame, da morala čez čas vse bolj nazaduje – in večina za ta žalostni trend krivi tako nazadujočo moralo posameznikov, ki postajajo starejši, kot tudi usihajočo moralnost vsake naslednje generacije.

Verjetno najzanimivejša ugotovitev študije je, da podvzorec podatkov, ki se razteza najdlje v času (vse do leta 1949), kaže, da takšna družbena prepričanja obstajajo vsaj že 70 let in da se ne spreminjajo čez čas. Torej, prvič, večina ljudi že vsaj od leta 1949 (ne šele 2009, 2014 ali 2022) verjame, da je družba v krizi vrednot ali moralnem zatonu. Drugič, večina ljudi že od leta 1949 vsakič znova poroča, da mislijo, da je moralno stanje družbe tokrat (recimo leta 1949, 1950, 1951 itd. vse do leta 2019, ko se podatki končajo) slabše kot pred nekaj desetletji. Nobenega "zlatega" obdobja ni, ko bi ljudje dejali, da se je moralno stanje družbe izboljšalo ali da vsaj ni slabše kot včasih.

Avtorji študije poročajo, da verjetje v moralni zaton ni le stalno skozi desetletja, marveč izkazuje tudi medkulturno stabilnost. V začetku 21. stoletja, ko je agencija Pew anketirala prebivalce mnogih držav, je v vsaki anketirani državi večina sodelujočih trdila, da je v njihovi družbi "moralni zaton" vsaj zmerno velik problem. To velja za tako za zahodni svet (denimo ZDA, Kanado, Francijo, Nemčijo, Britanijo, Italijo) kot tudi za nezahodni svet (denimo Rusijo, Indijo, Brazilijo, Argentino, Turčijo, Uzbekistan, Angolo, Južno Afriko, Filipine, Pakistan itd.). Kot povzemajo avtorji, njihovi podatki "vsi kažejo k enemu samemu sklepu: ljudje po vsem svetu verjamejo, da je morala v zatonu, in to verjamejo, odkar jih raziskovalci anketirajo".

Ključno vprašanje pri vsem tem je, ali imajo ljudje prav: so družbe sveta v zadnjih desetletjih (oziroma kar zadnjih 70 letih) res v moralnem zatonu? Dva sklopa razlogov namigujeta, da se močno motijo in da je večni in vseprisotni "moralni zaton" le prikazen.

Prvič, kako je možno, da družbe iz desetletja v desetletje moralno tonejo, ko pa se je v zadnjih desetletjih in še toliko bolj v zadnjem stoletju cela vrsta temeljnih indikatorjev družbene pravičnosti radikalno izboljšala. Na svetu je danes veliko več političnih in državljanskih pravic – ki so tudi veliko bolj praktično uveljavljene – kot pred nekaj desetletji in še toliko bolj v primerjavi z letom 1949. To so pravice in svoboščine, kot so svoboda združevanja, upad formalne in neformalne diskriminacije, varovala proti korupciji, svoboda izražanja, neodvisnost sodstva, zaščita pred nelegitimno rabo organizirane fizične prisile in mučenja, svoboda gibanja, nadzor nad delovanjem policije, osebne svoboščine, kot sta prostovoljna izbira partnerja in zaščita pred družinskim nasiljem, zaščita pred ekonomskim izkoriščanjem itd.

Še več, pripravljenost posameznika, da sodeluje z drugim človekom v situaciji, ki ji pravimo "družbena dilema", tj. situacija, v kateri sodelovanje ni v sebičnem interesu posameznika, je dokaj jasen indikator splošne družbene moralnosti – in to moralnosti, ki ni merjena zgolj z besedami ("sem pripravljen sodelovati; nisem pripravljen sodelovati"), marveč z dejanji. Nedavna metaanaliza 511 študij prav takšnega obnašanja posameznikov v resničnih ekonomskih igrah, kot je zapornikova dilema, ugotavlja, da se je stopnja nesebičnega sodelovanja v družbenih dilemah v ZDA skozi čas (med letoma 1956 in 2017) nekoliko povečala, ne zmanjšala ali ostala enaka.

Drugič, avtorji študije iz revije Nature, ki sem jo povzemal zgoraj, niso zbrali in preučili zgolj podatkov o prepričanjih ljudi glede trenutne moralnosti z ozirom na domnevno moralnost iz preteklosti, marveč tudi podatke o prepričanjih ljudi o tem, kako doživljajo moralnost družbe tukaj in zdaj, ne glede na domnevno stanje iz preteklih desetletij. Pri tem gre za vprašanja, kot so: (1) "So z vami včeraj ves dan ravnali spoštljivo?" (2) "Bi rekli, da večino časa večina ljudi poskuša pomagati tudi drugim, ali mislite, da večina razmišlja le o sebi?" (3) "Kolikokrat v zadnjih 12 mesecih ste nepoznanemu človeku pomagali pri nošnji njihove nakupovalne vreče ali kovčka?" Če imajo ljudje prav, ko vedno znova trdijo, da je letos morala družbe slabša kot pred desetletjem, potem bi morali videti podoben upad v ocenah trenutnega stanja moralnosti družbe, ko jih analiziramo iz desetletja v desetletje.

Avtorji študije ugotavljajo, da pri ocenah trenutne morale ni padajočega trenda skozi čas (med letoma 1965 in 2020). Nasprotno, "poročila ljudi o trenutni morali njihovih sodobnikov so stabilna skozi čas". To velja tako za podatke iz ameriškega vzorca kot tudi za podatke 33 neameriških vzorcev. Takšno neskladje vrže dodatno senco dvoma na vseprisotni občutek moralnega zatona. Še toliko bolj zato, ker je verjetno, da bodo občutki ljudi glede stanja tukaj in zdaj bolj točni kot občutki ljudi glede tega, kakšno je stanje danes z ozirom na stanje izpred desetletja ali dveh. Človeški dolgoročni spomin namreč ni zelo zanesljiva reč.

Po vsem tem se lahko vprašamo, zakaj je iluzija o moralnem zatonu tako razširjena. Avtorji študije omenijo dva razlagalna mehanizma, ki sta dobro podprta v znanstveni literaturi. Prvič, ljudje smo psihološko nagnjeni k iskanju negativnih informacij o drugih, in ker se mediji nesorazmerno osredotočajo na informacije o slabem obnašanju ljudi (v razmerju do informacij o dobrem obnašanju oziroma dobrih dogodkih), so posamezniki – ko gre za "ljudi na splošno", ne za njihovo družino, prijatelje ali sosede – bolj izpostavljeni negativnim kot pozitivnim informacijam. To bi razložilo, zakaj imajo ljudje občutek, da je družba v moralnem zatonu, čeprav nimajo tega občutka za ljudi, s katerimi so dejansko obkroženi v svojem vsakdanjem življenju. Drugič, vrsta študij kaže, da si ljudje – ko razmišljamo o preteklih dogodkih – slabše zapomnimo negativne kot pozitivne dogodke, pogosteje pozabimo na čustveni vpliv negativnih dogodkov in da smo nasploh nagnjeni k zmotni spominski percepciji negativnih dogodkov, kot da so bili v resnici pozitivni.

Vznemirljivo (četudi nekoliko perverzno) je razmišljati, da svet tone in da moralno tkivo družbe trohni. Še toliko bolj, če smo sami zase prepričani, da smo redka razsvetljena moralna izjema, ki stoji nad ubogo večino. Vznemirljivo, a najverjetneje napačno.