Kako se znani Slovenci spominjajo začetka študija?

Za nami je prvi teden novega študijskega leta. Za marsikaterega bruca je to tudi prvič, da so daleč od doma in začetek novega poglavja življenja. Prvi dnevi in meseci znajo biti naporni in stresni, saj se marsikateri mladi šele uči samostojnosti. Obdobje prilagajanja zna biti naporno, še posebej, ko se zaradi študija preselimo v drug kraj, ki nam je bil doslej neznan. Spomnim se svojih prvih študentskih dni, ko sem se preselila v Ljubljano. Zdela se mi je ogromna in večkrat dnevno sem se med potjo od ene fakultete do druge "izgubila" – nisem vedela, kje se nahajam, saj se še nisem znala orientirati po mestu. Spomnim se tudi vrveža na hodnikih fakultete, ko smo se s sotrpini le zadržano opazovali in v množici iskali vsaj kakšen znan obraz.

Prehod iz srednje šole v študentska leta je res velika sprememba. Navaditi se je treba na nove urnike, saj predavanja niso zgolj v jutranjem času, pa na nove ljudi, ki z nami delijo predavalnice. Sami moramo poskrbeti za ustrezne in dovolj velike obroke, da nismo lačni, plačevati položnice za sobo, v kateri bivamo. Nenazadnje pa ni več nikogar, ki bi bedel nad nami in nas opominjal, da se moramo učiti ali narediti nalogo. Pravzaprav pri marsikaterem predmetu nalog, ki smo jih vajeni iz osnovne in srednje šole, niti ni. Študentje so prepuščeni lastni pobudi, za izpite pa se je treba učiti, res učiti. A ko se na nov način življenja navadimo in ko sklenemo nova prijateljstva, se zavemo, da so študentska leta – kot pravijo mnogi – res najlepša. Nekaj znanih in uspešnih Slovencev smo povprašali, kako se oni spominjajo svojih študentskih let.

Borut Pahor: To so bila lepa leta mojega življenja

Študij je bil za predsednika republike Boruta Pahorja tisti pravi zrelostni izpit. "Za razliko od večine mojih prijateljev sem osebno dozorel šele na faksu, na gimnaziji še ne. Vedel sem, kaj hočem. Nobeno odrekanje mi ni bilo tuje. Popolnoma sem bil osredotočen na študij," pravi.

Študiral je točno tisto, kar si je želel – mednarodne odnose. Že takrat je namreč vedel, da si želi kariero zgraditi v politiki in diplomaciji. "Študiral sem s strastjo in užitkom in sem tudi užival študentska leta. Morda je zanimivo, da sem v študentskih letih za žurke in takšne stvari porabil desetkrat manj časa kot v gimnazijskih letih," pravi Pahor.

Da je lahko študiral, je ves čas študija opravljal tudi študentska dela. "Vsa štiri leta študija sem bil turistični vodič, poleti tudi učitelj plavanja, sem in tja maneken. Študentsko delo se je takrat in kasneje izkazalo za odlično naložbo, ne samo v finančnem, temveč zlasti v vzgojnem smislu. Prepričan sem, da je zelo pomembno, da je v študijskih letih študent ali študentka osredotočen na študij, da hkrati tudi opravlja študentsko delo in se, kolikor je to mogoče, ukvarja tudi s športom," pravi predsednik.

Kot Primorec v Ljubljani je v času študija bival v Ljubljani, kjer je sobo našel izmenoma pri zasebnikih in v študentskem domu. A čeprav ni bil v domačem kraju, se ne spominja, da bi ga bilo ob selitvi česa strah. "Ves čas študija sem gledal na prihodnost z upanjem. To so bila lepa leta mojega življenja, ki se jih vedno rad spominjam," pravi Pahor.

Ana Roš: Prvega pol leta sem bila kot Simon Gregorčič

Precej težje kot predsednik se je z začetkom študija spopadala kuharska mojstrica Ana Roš, ki si sicer s Pahorjem na nek način deli študijsko smer. V Italiji je namreč študirala mednarodne vede in diplomacijo na tržaški univerzi, fakulteta pa ima sedež v Gorici. Kot je priznala, so bili prvi dnevi študentskega življenja polni strahov in negotovosti. "Ker prihajam iz zelo ruralnega okolja, nisem vedela, kako točno bom svojo kulturo in način življenja lahko prilagodila popolnoma drugačni kulturi ljudi. Mislim, da so bili strahovi kar upravičeni. Prvega pol leta sem bila kot Simon Gregorčič, gledala sem proti hribom in jokala za mojo lepo dolino Soče in sem zelo težko sprejemala drugačno okolje in tudi drugačne ljudi," se spominja. Težava je bila sprva tudi italijanščina, ki je ni povsem obvladala.

Vendar po približno pol leta se je povsem navadila na novo življenje, novo okolje in nove ljudi. Tudi znanje jezika se je precej izboljšalo. "Potem sem že s sošolci tekoče govorila italijansko, redno delala izpite, vedno tudi pridno žurala in kuhala prve pašte ob petih zjutraj, ki so včasih bile edini obrok čez dan. Po treh letih je moja mama rekla, da govorim slovenščino po italijansko, kar pomeni, da sem začela mešati besedne zveze. Hecno je, kako malo časa potrebuješ, da vzameš nek drugi jezik skoraj za svojega," pravi Roševa. Sčasoma so tako izginili tudi strahovi: "Imela sem srečo, da sem dobila nekaj super sošolcev, par zelo zanimivih ljudi. Ko dobiš tisto pravo družbo okoli sebe, potem pa kar naenkrat začneš pozabljati, zakaj te je pravzaprav bilo strah in potem prideš do točke, ko skoraj ne bi več šel domov in meni se je to dogajalo v tretjem in četrtem letniku, da sem domov odhajala zelo redko."

Spominja se tudi, kako res veliko je morala študirati, saj je bil študij, na katerem je morala opraviti 51 izpitov, zelo zahteven. "Ko sem primerjala svoje kilometrske knjige – potrebovala sem po dve, tri za en izpit – s skriptami moje sestre, ki je študirala v Ljubljani na FDV, se mi je zdelo, da je to tako krivično. Študij je bil izjemno težak, imeli smo veliko prava, veliko ekonomije, na programu smo imeli tudi pet jezikov, s tem, da je pouk potekal v italijanščini," pripoveduje.

Ker ji je bil študij zanimiv, ga je uspešno tudi zaključila. "Izkušnja mi je ostala v dobrem spominu, saj so profesorji iskali znanje in ne lukenj v znanju jezika. Niso iskali neznanja, ampak znanje. In če to primerjam s šolanjem mojih otrok, mislim, da to še danes veliko profesorjem manjka," pravi kuharska mojstrica. Kot poudarja, pa ji je celotna izkušnja s študijem dala neprecenljive lekcije in ena od najpomembnejših je, da ne smeš nikoli obupati. Hkrati se je naučila samostojnosti ter prevzela tudi nekaj italijanskih navad, predvsem pri prehranjevanju. "To pomeni: redni obroki, zajtrk in kosilo je vedno ob isti uri in vedno je še kuhana večerja. To so navade, ki jih še danes uspešno prakticiram v življenju," pravi.

Čeprav jo je življenje zapeljalo v povsem druge vode, v gastronomijo, pa pravi, da je še vedno zelo povezana z diplomacijo. "Veliko ambasadorjev, ki jih srečujem pri svojem delu, predvsem pri delu v tujini, mi pravi, da sem veliko večji ambasador kot so oni. Ta hip sem tudi dejansko ambasador slovenskega turizma. Mislim, da je moje predstavljanje Slovenije v svetu in delo za našo deželo v obliki kuharske mojstrice mogoče veliko večje, kot če bi dejansko vodila veleposlaništvo kjerkoli drugje po svetu. Sicer pa so mi je pravkar ponudili tudi mesto ambasadorke gastronomije za Svetovno turistično organizacijo," pravi Roševa.

Bine Volčič: Študij je bil zame edino ‘brezdelno’ obdobje po koncu osnovne šole

Še en kuharski mojster, Bine Volčič, je že od srednje šole naprej vedel, da se želi s kuhanjem ukvarjati profesionalno. Ker je že takoj zagrabil za delo, mu je sprva za študij zmanjkalo časa. "Prvi del mojega ‘študija’ se ni ravno izšel, saj sem ob delu hodil še na višjo šolo za gostinstvo in turizem na Bledu. Popoldne po službi sem se tako iz Ljubljane vozil na Bled, na predavanja in vaje, a šole nisem dokončal," nam pove.

Nekaj let pozneje se je odločil, da gre po znanje v gurmansko prestolnico – v Pariz. "Moj pravi študij je bil na mednarodnem Kulinaričnem inštitutu Le Cordon Bleu v Parizu, to zasebno šolo kuharstva sem si financiral sam, seveda s pomočjo bančnega kredita. Po sedmih letih zaposlitve sem pred odločitvijo za študij v tujini točno vedel, kaj v strokovnem smislu potrebujem – trdne kuharske osnove ter ogromno ustvarjalne širine, saj so bile moje kulinarične ambicije zelo visoke. Na koncu sem diplomiral kot tretji najboljši študent v generaciji, na kar sem lahko upravičeno ponosen," pravi Bine.

Pot na študij je torej tudi zanj pomenila selitev v tujino, zato je bil tudi sam na začetku negotov. "Najbolj me je bilo strah, kako se bom spoprijel z (ne)znanjem francoščine, o kuhanju pa nisem imel nobenega dvoma, da mi bo šlo – saj sem neprestano (in še zdaj) kuhal podnevi z rokami, ponoči pa v sanjah," pove v smehu. Kot pravi, je bil zelo srečen, da se je lahko učil od pravih mojstrov, da je lahko črpal navdih iz "veličastne francoske kulinarike". "Poleg tega pa je bilo devet mesecev študija zame edino "brezdelno" obdobje po koncu osnovne šole, saj sem bil kot kuhar vedno polno zaposlen. Najprej se je bilo kar težko navaditi na ves ta prosti čas … Poleg tega pa je bilo finančno težko, imel sem samo nekaj evrov dnevnega budžeta in zato nisem mogel ravno uživati pariškega življenja," prizna Volčič, ki je že pred časom govoril o tej preizkušnji. V času študija je bival v zasebni sobi v predmestju Pariza, saj si najemnine v bližini šole ni mogel privoščiti. Vsem študentom pa sporoča: "Študij naj bo vaša strast – poklic(anost), kar želite početi vse življenje. Sicer bosta vložena čas in trud zaman."

Jana Morelj: Med študijem sem razmišljala o menjavi smeri

Priljubljena vremenarka Jana Morelj se spominja, da je bilo ob začetku študijskih let veliko vznemirjenja, pričakovanj in tudi malo treme. "Selitev s podeželja v prestolnico, spoznavanje novih ljudi, drugačna izobraževalna ustanova in nenazadnje priprave na samostojno življenje. Najbolj strah me je bilo mogoče samega mesta in življenja v njem. Kako deluje, kakšni so ljudje ... in moram reči, da mi je "podarilo" nekaj trde kože, ker pač ni bilo tako prijazno in toplo kot domače okolje. Malce treme pa sem seveda imela tudi pred faksom, predavatelji in izpiti," pravi diplomirana sociologinja.

Na Fakulteti za družbene vede je študirala analitsko-teoretsko smer sociologije, a priznava, da je med študijem razmišljala, da bi smer študija zamenjala. "Oziroma so bile moje želje malce drugačne. Najprej sem želela na Filozofsko fakulteto," pravi Jana. Poklicna pot pa jo je nato odpeljala v povsem drugo smer.

Od študija je, kot poudarja, odnesla temelje samostojnosti, delovne navade, odprtost do različnosti in veliko mero tolerance. "V tem času namreč spoznaš največje različnih ljudi, ki širijo tvoja obzorja, okusiš svobodo in se gradiš kot osebnost. Zame je bilo to najlepše, brezskrbno, pa vendar zelo odgovorno obdobje," še dodaja Moreljeva.

V času študija je sprva bivala pri zasebnikih in se je morala dvakrat seliti, dokler ni dobila sobe v študentskem domu v Rožni dolini in tam ostala do konca študija. Prav to obdobje v študentskem domu pa je bilo zanjo nepozabno, saj so se spletla številna prijateljstva in je bilo vzdušje povsem drugačno kot v zasebnih nastanitvah.

In kakšna je njena popotnica brucem in drugim študentom: "Sledite svojim sanjam. Delajte (študirajte) tisto, kar zanima vas. Tudi, če so obeti za zaposlitev slabi, naj vas to ne odvrne od želenega študija. Življenje s svojimi priložnostmi vedno piše zanimive zgodbe. Sama sem tak primer." Študentom je svetovala, naj brez strahu spoznavajo nove ljudi in s pomočjo izmenjav obiščejo druge države. "To je edina stvar, za katero mi je žal, da je nisem izkoristila," pravi in zaključi: "Učite se, ko je čas za to, in žurajte, ko je čas za sprostitev. Ne obremenjujte se, ker malce večje težave pridejo kasneje. Bodite svobodni in letite na krilih mladosti, drznosti in radovednosti. Študentsko obdobje je nepozabno, zato si zgradite čim več lepih spominov in prijateljstev, ki vas bodo grela na stara leta."