V prvem krogu so izvolili šest kandidatk - Maureen Harding Clark (Irska, 65 glasov), Fatoumata Dembele Diarra (Mali, 65 glasov), Sylvia Helena de Figueiredo Steiner (Brazilija, 61 glasov), Akua Kuenyehia (Gana, 60 glasov), Elizabeth Odio Benito (Kostarika, 60 glasov) ter Navanethem Pillay (Južna Afrika, 56 glasov). Edini moški zmagovalec prvega kroga je bil Sang-hyun Song (Južna Koreja, 63 glasov). V drugem krogu nihče od kandidatov ni dobil potrebne večine. V tretjem krogu je bil s 56 glasovi izvoljen sodnik iz Trinidada in Tobaga Karl Hudson Phillips, v četrtem krogu pa so izvolili Georghiosa Pikisa s Cipra (60 glasov), Philippea Kirscha iz Kanade (57) in Erkkija Koroulo iz Finske (56).
V prvih štirih krogih so za volitve veljala zapletena pravila, ki naj bi zagotavljala, da bo zastopanost sodišča uravnotežena po spolu, geografskih skupinah OZN in po strokovnosti kandidatov. Za izvolitev je potrebna dvotretjinska večina oddanih veljavnih glasovnic, pravico do sodelovanja pa ima 85 držav. Kandidati so bili razdeljeni na listi A in B. Na listi A so strokovnjaki za kazensko pravo in sistem volitev določa, da jih morajo izvoliti najmanj 9, vendar ne več kot 13. V skupini B so strokovnjaki za mednarodno pravo, ki jih morajo izvoliti najmanj 5, vendar ne več kot 9. Po treh krogih so izvolili 6 kandidatov z liste A in 2 z liste B. Izvoliti morajo najmanj 6 žensk in po prvem dnevu je bila ženska "kvota" izpolnjena.
Afriška regionalna skupina je predlagala skupaj 10 kandidatov, latinskoameriška 8, vzhodnoevropska, v katero spada tudi Slovenija, 7 (med njimi 3 ženske), azijska 6 ter skupina zahodnoevropskih držav in drugih 12 kandidatov. Afriška skupina je izpolnila kvoto najmanj treh sodnikov, kakor tudi latinskoameriška skupina. Azijska skupina je imela pravico najmanj do dveh sodnikov, kar je tudi dobila z Južno Korejo in Ciprom, ki spada v to skupino. Zahodna Evropa in druge so prav tako dobili najmanj 3 sodnike, le vzhodnoevropska skupina po osmih krogih ni dobila niti enega od dveh sodniških mest, ki bi ji pripadata.
Sedaj je sicer že povsem vseeno, saj pravila ne veljajo od petega kroga naprej in države lahko volijo kogarkoli. Upoštevati morajo le, da ne izvolijo preveč sodnikov z liste A ali liste B. Iz vzhodnoevropske skupine sta v igri ostala le še kandidata iz Hrvaške Ivo Josipović in Latvijka Anita Usacka, ki sicer sodita na listo B, potem ko so po vrsti kandidature umaknile Romunija, Poljska, Madžarska, Bolgarija in Slovenija. Josipović je v četrtem krogu dobil 47 glasov, Usacka pa 52, v petem krogu pa sta oba dobila po 49 glasov.
Kandidature je prijavilo prek 40 držav
Pred začetkom zasedanja držav članic ICC 3. februarja so svoje kandidate prijavile Bolivija, Argentina, Belgija, Irska, Romunija, Mali, Mongolija, Velika Britanija, Grčija, Bolgarija, Kambodža, Trinidad in Tobago, Francija, Hrvaška, Nigerija, Madžarska, DR Kongo, Nemčija, Kanada, Finska, Gana, Tanzanija, Peru, Senegal, Kolumbija, Uganda, Kostarika, Švica, Ciper, Južna Afrika, Italija, Portugalska, Niger, Samoa, Gambija, Južna Koreja, Brazilija, Fiji, Latvija, Španija, Poljska in Slovenija. Kandidatke so prijavile Brazilija, Švica, Madžarska, Kostarika, Gana, Irska, Latvija, Mali, Poljska in Švica, preostale države pa so nastopile z moškimi kandidati, med katerimi je tako hujša konkurenca.
Rimski statut ICC je do 31. januarja 2003 ratificiralo 87 držav, podpisalo pa 139. Potem ko bodo sodniki izvoljeni, bodo z žrebom določili tretjino sodnikov s triletnim mandatom z možnostjo podaljšanja, tretjino s šestletnim mandatom brez možnosti podaljšanja in tretjino z devetletnim mandatom brez možnosti podaljšanja. Sistem je zastavljen tako, da bodo vsake tri leta volitve za tretjino sodnikov z 9-letnim mandatom. Inavguracija sodnikov bo 11. marca v Haagu, kjer bo tudi sedež sodišča, ki bo preganjalo posameznike, obtožene zločinov proti človeštvu, genocida, vojnih zločinov, kasneje pa tudi zločina agresije.
Proračun za ICC v letošnjem letu bo znašal 30 milijonov dolarjev, sodišče pa naj bi začelo delovati proti koncu leta. ICC bo pristojno za zločine, storjene po 1. juliju 2002, ko je začel veljati Rimski statut.
