Poglavitni namen 14.000 strani dolgega poročila je prispevati k prizadevanjem Avstrije, da se sooči z zgodovino. Avstrija se lahko prvič sooči s svojo odgovornostjo, saj se dolga leta ni počutila krivo za svojo nacistično preteklost, češ da je bila "prva žrtev politične agresije" Adolfa Hitlerja. Zgodovinarji poudarjajo, da lahko poročilo pomeni odskočno desko za družbeno razpravo o resničnem odnosu Avstrije do III. Rajha. "Za razliko od Nemčije, ki je svojo odgovornost za holokavst prevzela takoj po drugi svetovni vojni, je Avstrija na to čakala do 90. let prejšnjega stoletja," je ob tem dejal britanski zgodovinar Robert Knight, ki je sodeloval pri poročilu.
Avstrija ni bila žrtev
"Ropanje kakih 200.000 Judov, ki so med drugo svetovno vojno živeli v Avstriji, je bil prvi korak nacistov pri iztrebljanju Judov," je ob predstavitvi poročila dejal Clemens Jabloner, predsednik skupine zgodovinarjev, ki jo je leta 1998 ustanovila avstrijska vlada in ki je kar pet let raziskovala razlastitve Judov v času nacističnega režima in odškodnine, ki bi jih Judom po letu 1945 morala izplačati Avstrija. "Avstrija je zavračala načelo soodgovornosti pri nacističnih zločinih, njihovih posledicah in izplačilu odškodnin za ukradeno premoženje. Tistim, ki so preživeli holokavst in so bili upravičeni do odškodnin, je z izplačilom odlašala in omahovala," še piše v poročilu.
Srž problema je zloraba teorije žrtve, ki pravi, da je bila Avstrija leta 1938 napadena. Zaradi tega naj ne bi bili odgovorni za zločine, ki so se zgodili med nacističnim režimom. Zanesljivi zgodovinski viri pa nasprotno dokazujejo, da je bilo nesorazmerno veliko število Avstrijcev v vodstvenih strukturah pri nacističnih zločinih, več tisoč Avstrijcev pa je obogatelo z judovsko lastnino.
