VIDEO: Izpovedi Slovencev, ki so doživeli in preživeli bes cunamija

'Trupla so metali na kopice in jih sežigali'

Nekdanja novinarka 24UR Tina Čuček je skupaj z ekipo Unicefa le nekaj dni po potresu odpotovala na severovzhod Šrilanke. "Dva kilometra v notranjost je bilo vse podrto, najhuje pa je bila prizadeta vzhodna obala," pripoveduje Čučkova. Prizori, ki jim je bila priča, so bili grozljivi. "Trupla so metali na kopice na obali in jih sežigali. Ostanke uničenih domov, naplavine in smeti so z bagri spravljali na kup. Ogromno ljudi je utonilo, tisti, ki so preživeli, pa so bili naseljeni po šolah in zasilnih taboriščih.«

Čučkova, ki je že poročala z vojnih območij, je razmere v taboriščih dobro poznala. "Biti begunec je precejšnja katastrofa. Mi nimamo predstave, kaj to pomeni živeti v šotoru in biti popolnoma odvisen od dobre volje nekoga tretjega," pravi. Pogled na razsežnosti katastrofe na Šrilanki jo je zaznamoval. "Človeka presune, kako močna je narava in kako hitro se vrne v prvotno stanje. Po nekaj dneh je bilo morje namreč spet mirno. Kot, da ne bi bilo nič. Medtem ko je bilo okoli, zaradi tega istega morja, vse razdejano. To je nepredstavljivo."

Tja je ne vleče več

"Najhuje je bilo gledati ljudi, ki iščejo svojce, ki tavajo okoli in so prestrašeni. Gledati ribiče, ki si ne upajo na morje, ker se bojijo morja," pripoveduje Čučkova in dodaja: "Po tem nisem več šla na Šrilanko. Nimam nobene posebne želje do nadaljnjega, čeprav so tam lepe plaže in morje. To ni točka, kamor bi jaz šla, še kar nekaj časa."

Čučkova je obiskala tudi sirotišnico, saj je zaradi cunamija ostalo ogromno otrok brez staršev. "Velike tragedije se zgodijo ob takšnih dogodkih," pravi Čučkova in dodaja, da je zelo pomembno, da takrat na pomoč priskoči mednarodna skupnost in humanitarne organizacije. To je bilo v primeru te katastrofe zelo oteženo. Kot opozarja, je žal od političnih razmer v državi odvisno, kdo bo dobil pomoč. "Zato je bila vsa pomoč osredotočena na jug Šrilanke, ki jo obvladuje aktualna vlada, medtem ko so bili Tamilci na severu povsem odvisni od Unicefa. Če te organizacije ne bi bilo tam, bi ljudje, ki so preživeli grozljiv cunami, umrli od žeje. Pomoč je do njih prihajala po kapljicah," takratne razmere opisuje Čučkova.

Zakonca, ki sta prevarala smrt: 'Zgodil se je čudež'

Zakonca Damjan in Mateja Gutman sta učitelja potapljanja, na dan, ko je Indonezijo stresel potres z magnitudo 9,1, pa sta na potapljanje odpeljala skupino petindvajsetih turistov. To jima je rešilo življenje. Med potresom in cunamijem sta namreč sredi morja, dogajanje pa sta takrat opisala z naslednjimi besedami: "Valovanje se je širilo po celem morju, po celem območju, voda pa se je kalila. Videli smo mrtve ribe, ki so plavale okoli čolna, ne znamo pa si predstavljati, kaj se je dogajalo pod vodo," je dejala Mateja. Noč so vsi na ladji preživeli na odprtem, tako da so prave razsežnosti katastrofe spoznali šele, ko so prispeli do obale. Damjan se je prebil do njune razdejane hiše, kjer ni ostalo drugega kot kup ruševin in trupel. Iz blata pred hišo sta potegnila le nekaj svojih oblačil, na pragu pa sta na veliko veselje našla svoj poročni certifikat. "Zgodil se je čudež. Vsi ti ogromni in težki zidovi so bili odplaknjeni. Vojaško ladjo, dolgo približno 100 metrov, je odplaknilo na obalo kot plastično igračo. Ta košček papirja pa je čakal na vratih," je razdejanje po cunamiju opisoval Damjan.

Danes praznujeta 10. rojstni dan

Zakonca sta imela neverjetno srečo. Pravita, da sta se tega dne ponovno rodila. Mateja bi morala biti ta dan prosta, a so jo prosili, naj dela. Če bi bila prosta, bi v času katastrofe trdno spala, to pa bi bilo zanjo usodno. V enem od buda centrov, kjer sta si poiskala zatočišče, so bile razmere kaotične. "Na eni strani so bili preživeli, ki so čakali in iskali pogrešane, na drugi strani pa so bile v treh nadstropjih naložene krste. Nato je krst zmanjkalo in so trupla nalagali eno na drugo ter jih zažigali."

Deset let po tragediji, ki je terjala skoraj četrt milijona žrtev, se je ekipa Preverjenega pogovarjala z zakoncema Gutman. Zakonca živita v Sloveniji, imata svoj potapljaški center in klub v Sloveniji ter v Istri, leta 2011 pa se je njuni družini pridružil Miha. Tudi letos sta se sredi decembra odpravila na Šrilanko, kjer bosta do konca leta. Spomin na tragedijo je še živ, pravi Mateja Gutman. Nikoli ne bo pozabila, kako so v zbirnem centru na eni strani ležala trupla, na drugi strani pa ljudje, ki so ostali brez vsega. Vmes pa je bila ogromna tabla, na kateri so bili podatki o pogrešanih.

’Podivjano morje je bilo kot velik pralni stroj’

Mateja pripoveduje, da sprva sploh niso vedeli, kaj se dogaja. Šele, ko jim je kapitan ladje dejal, da ne more naprej, ker v kanalu med dvema otokoma ni vode, so se zavedli, kako hudo je. Tisti potapljači, ki so se že potopili pod vodo, smrti niso uspeli ubežati, saj je bil tok neverjetno močan, pripoveduje Damjan. Peščica, ki ji je uspelo prevarati smrt, pa vse, kar se je dogajalo v vodi, opisuje kot ogromen pralni stroj. "Vse se je mešalo in mlelo, redko komu se je uspelo rešiti," pripoveduje Damjan.

Šole, templji, celo letališče so postali zasilne bolnišnice

Zdaj, ko je za njima že toliko let, se spominjata, kako se je nenadoma začel boj za preživetje. Ostala sta brez vsega, bosa in med tisoč trupli. "Ni druge kot da stopiš preko, dvigneš glavo in greš naprej," 10 let po tragediji pravi Mateja. Bolnišnice so kmalu postale premajhne. "Vsak prostor in vsak tempelj, vsepovsod so bile bolnišnice," pripoveduje Mateja. Celo letališče je bilo ena sama bolnišnica. Na pomoč so priskočili vsi, prostovoljci, nepoškodovani turisti, preživeli.

Življenje gre dalje

Damjan pripoveduje, kako je bilo mesece in leta po katastrofi. Številne države so hitro priskočile na pomoč, saj je šlo za zelo turistična območja. Turizem se je hitro postavil na noge, zadnja leta pa o tragediji nihče več ne govori. Ko sta se po cunamiju vrnila, sta ugotovila, da njune hiše sicer ni več, ker jo je porušil cunami, a je lastnica resorta, ki je preživela, vse znova pozidala. Življenje teče dalje, pravi Damjan. V spomin na takratne dogodke so ohranili znake, in sicer razne lestve, ki vodijo na drevesa, pa znake, ki kažejo, kam se je treba umakniti.

A ju ta bridka izkušnja ni odvrnila od potovanj. "Ni naju odvrnilo, ker nihče od najinih bližnjih ni umrl. Tam so ostali najini prijatelji," pravi Gutmanova. Tudi letos sta jih obiskala.

Mnoga območja so danes urejena celo veliko bolje, kot so bila pred cunamijem.

Domačini o tragediji neradi govorijo

Mitja in Tatjana Butul iz Manžana v slovenski Istri že pet let vsako zimo za tri ali štiri mesece odideta na Šrilanko. Ko se je zgodil cunami, Butulova nista bila tam. Sta pa na Šrilanki spoznala družino, ki je te grozote preživela. Postala je njuna druga družina.

Cunami alarm sta že doživela in pravita, da so zdaj zadeve odlično urejene. Le v nekaj minutah se razširijo obvestila po televiziji, radiu, policija, vojska in civilna zaščita pa so odlično organizirani, pripovedujeta. O dogodkih izpred desetih let domačini neradi govorijo. "Vsakič znova jih stisne," pravita zakonca.

Mnogi so zapustili obalne predele in se preselili v notranjost, številni imajo takšno strahospoštovanje do morja, da svojih otrok ne naučijo plavati in jim ves čas govorijo, kako nevarno je morje. Je pač tako, da ima narava ogromno moč in domačini se tega zelo dobro zavedo.

Preberite še zgodbo matere, ki je morala ob udarcu cunamija enega sina izpustiti, da je lahko rešila drugega.