Sueški prekop: 10 let gradnje v suženjskih razmerah in več kot 10.000 mrtvih

17. novembra 1869 zjutraj je skozi Sueški prekop, danes eno najpomembnejših pomorskih poti, ki za polovico skrajša pot med Atlantskim in Indijskim oceanom in preko katere gre deset odstotkov pomorske trgovine ter večina vse nafte, ki gre po morju, zaplula prva ladja. Tedaj 164-kilometrski prekop so z bolj ali manj preprostim orodjem dokončali v desetih letih.

Prekop, ki povezuje Sredozemsko in Rdeče morje, so gradili kar deset let po načrtih francoskega diplomata in inženirja Ferdinanda de Lessepsa. Pri gradnji je po uradnih ocenah sodelovalo okoli milijon prebivalcev Egipta, več kot deset tisoč jih je pri tem umrlo.

Prekop so izkopavali bolj ali manj zgolj s krampi in lopatami ter si pomagali z mulami in kamelami. Velik podvig je bil že zagotoviti oskrbo s pitno vodo v napol puščavskih razmerah na območju gradnje.

Ob odprtju leta 1869 je bil prekop dolg 164 kilometrov in globok osem metrov. Skozenj so lahko zaplule ladje z izpodrivom do 5000 ton in ugrezom do 6,7 metra, kar je bilo tedaj ustrezno za glavnino tovornih ladij na svetu.

Zadnja velika razširitev in prenova leta 2015

Prekop so nato v 50. letih prejšnjega stoletja prvič podaljšali, razširili in poglobili. To se je nato počasi nadaljevalo. Po zadnji prenovi leta 2015 je zdaj globok 24 metrov, širok od 205 do 225 metrov, z vstopnima kanaloma na vsaki strani pa podaljšan na 193 kilometrov. Zdaj lahko skozenj zapeljejo tudi največji supertankerji z izpodrivom 240.000 ton, ki imajo tudi več kot 20 metrov ugreza.

Prekop je pomembno zmanjšal pot iz Evrope v Azijo; iz Londona v Arabsko morje se je na primer pot skrajšala za skoraj 9000 kilometrov, časovno pa skoraj za polovico.

Dnevna kapaciteta prekopa je v povprečju okoli 50 ladij

Prehod skozi prekop sicer poteka omejeno; na dan ga zdaj lahko prečka okoli 50 ladij. Promet poteka enosmerno v konvojih z dvema izogibališčema. Običajno gresta dnevno proti jugu dva konvoja, en pa proti severu. Za prehod je potrebnih od 11 do 16 ur, ladje pa potujejo s povprečno hitrostjo 15 kilometrov na uro. Zaradi počasne plovbe je manjše tudi spodjedanje bregov z valovi, ki jih ustvarjajo ladje.

Prihodnji načrti

Egipt medtem načrtuje še dodatno posodobitev prekopa, s katero bi do leta 2023 vzpostavili dvosmeren promet in kapacitete prekopa skoraj podvojili na sto ladij na dan. Projekt je vreden okoli 7,5 milijarde evrov.

Danes odličen vir dobička za Egipt

Prekop je za Egipt zelo dobičkonosen. Od pristojbin za uporabo prekopa so v preteklem proračunskem letu zbrali 5,3 milijarde evrov ali za 5,4 odstotka več kot v letu poprej. V letu 2023 pa si obetajo okoli 12 milijard evrov dohodka.

Na začetku pa še zdaleč ni bilo tako, pravzaprav je bilo povsem nasprotno. Družba, ki je upravljala s prekopom, je imela velike izgube in močno zadolženi egiptovski vladar Said Paša je svoje delnice prodal Britancem. Ti so potem skupaj s Francozi upravljali prekop vse do leta 1956, ko je tedanji egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser presenetil z nacionalizacijo prekopa, da bi tako lahko financirali gradnjo asuanskega jezu na Nilu.

Sueška kriza

To je povzročilo sueško krizo, ko so Britanci, Francozi in tudi Izrael oktobra tega leta napadli Egipt in zasedli prekop. Naser pa se je odzval tako, da je potopil 40 ladij v prekopu. Zaradi te krize je bil prekop zaprt do aprila 1957, dokler niso prometa obnovili tudi s pomočjo Združenih narodov, ki naj bi zajamčili prosto plovbo skozi prekop v interesu celotnega sveta in zagotavljali mir na Sinajskem polotoku.

A deset let kasneje je znova prišlo do spopadov na območju. Med šestdnevno vojno je Izrael okupiral Sinajski polotok vse do vzhodnega brega Sueškega prekopa. Naser je takoj odredil blokado prekopa.

Vojaške napetosti za več let blokirale prekop

Blokada je trajala vse do jomkipurske vojne leta 1973, s katero si je Egipt skušal povrniti Sinajski polotok. To mu sicer ni uspelo, a se je Izrael po sklenitvi dogovora leta 1974 vendarle umaknil z območja in prekop prepustil nazaj v upravo Egiptu.

Še 15 mesecev je nato trajalo, da so z območja odstranili posledice spopadov. Plovbo so obnovili leta 1975. Vmes pa je bilo ves ta čas v prekopu ujetih 15 ladij.

Tehnološke rešitve in omejitve

Zatem je začel Egipt počasi tudi bolj gospodarsko izkoriščati območje ob prekopu in razvijati Sinajski polotok. To je prineslo dodatne težave, saj je bilo treba območje, ki ga je prekop ločeval, prometno povezati, hkrati pa ne ovirati plovbe.

Prekop pri mestu El Kantara prečka velik cestni most, ki sega 70 metrov nad prekop, kar pomeni, da je to lahko tudi najvišja točka ladje, ki še lahko pluje po prekopu. Prečka ga tudi železniški most, ki je bil ob odprtju leta 2001 največji viseči most na svetu. A po razširitvi prekopa ni več v uporabi.

Leta 1983 so pod prekopom izkopali cestni predor, ki so ga morali nato zaradi puščanja vode že leta 1995 prenoviti. Pod prekopom teče tudi velik akvadukt, ki prinaša pitno vodo na Sinajski polotok. Prav tako prekop prečka električni daljnovod.

Egiptovske oblasti tudi pri teh povezavah načrtujejo dodatne povezave. Pod prekopom naj bi izkopali še šest novih predorov za cestni in železniški promet.

Območje je sicer varnostno precej nestabilno. Na Sinajskem polotoku so aktivne različne teroristične skupine in islamski skrajneži. Vendar pa v Kairu zagotavljajo, da egiptovska vojska območje prekopa dobro varuje.