Džavad Amir se je po 21-ih letih ponovno srečal s prijatelji, presenečeni sosedje so bili prepričani, da je bil ubit. Amir je kar 21 let preživel v majhnem skrivališču v hiši njegovih staršev. Leta 1982 je v enem izmed pogovorov dejal, da se ne strinja z likvidacijo šiitskih verskih voditeljev. To je izvedela iraška tajna policija in ga kot sovražnika revolucije obsodila na smrt. Amir je zbežal in se skril.
"Ko sem izvedel za nevarnost, sem pobegnil k staršem in se skril skrivališče. Nihče ni vedel zame, kajti bal sem se, da bi me kdo izdal. Tu sem imel vse, kar sem potreboval za preživetje," je svojo radikalno odločitev pojasnil Amir.
Skrivališče je skopal med dvema zidovoma, hrano mu je dvakrat tedensko prinašala mati, vodo pa je dobival iz luknje, ki jo je zvrtal do bližnjega potoka. Edini stik z dnevno svetlobo in zunanjim življenjem so bile majhne luknje, skozi katere je lahko videl dvorišče znotraj hiše.
V strahu, da bi ga kdo izdal v 21-ih letih nikoli ni zapustil skrivališča. Šele ko so Američani zavzeli Bagdad in naznanili padec Sadama Huseina si je drznil zapustiti skrivališče. Njegova mati je bila navdušena. Kot je dejala, je bil konec Amirjevega skrivanja zanjo, "kot da bi ga znova rodila".
Namesto dolgoletnega in tveganega skrivanja pa se je veliko več ljudi odločilo zbežati iz Iraka. Zaradi nasilja Sadamovega režima je tako državo zapustilo okoli 4 milijone Iračanov.
