30 let od pokola v Pekingu: zamolčane zgodbe in prirejena zgodovina

Letos mineva 70 let, odkar je Mao Cetung na Trgu nebeškega miru v Pekingu razglasil začetek Ljudske republike Kitajske. Vse od takrat je mednarodna javnost z začudenjem opazovala kitajsko hitro transformacijo iz revne in pretežno agrarne države v eno svetovnih velesil.

Toda za tiste, ki so preživeli in doživeli teh sedem desetletij, je bil tempo sprememb vrtoglav in razburljiv. Skoraj nobena druga država ni doživela tako dramatičnih premikov, kot jih je Kitajska. Ob tem se zdi, kot da bi vsaka naslednja generacija po letu 1949 živela v svoji 'posebni' državi.

Vladajoča kitajska komunistična stranka je zadnjih sedem desetletij zasluge za nesporni uspeh države pripisovala trdnosti svoje stranke. Čeprav se kitajska vlada danes rada hvali s svojimi uspehi, njeni člani radi spreminjajo zgodovino in brišejo temnejša poglavja v razvoju države. A tisti, ki so jih doživeli, jih ne morejo, hkrati pa tudi nočejo izbrisati. Sem spadajo preživeli in družine več kot 10.000 umrlih protestnikov, ki jih je kitajska vojska na Trgu nebeškega miru 4. junija leta 1989 pobila v enem dnevu.

Kaj je povzročilo proteste leta 1989?

Aprila 1989 je umrl priljubljeni reformist Hu Jaobang. V 80. letih prejšnjega stoletja je bil eden najvišjih uradnikov komunistične partije, ki je promoviral gospodarske in politične reforme, a so ga preglasili njegovi konservativni nasprotniki. Dva dni po njegovi smrti, 17. aprila, se je več sto študentov odpravilo na Trg nebeškega miru in položilo venec k spomeniku ljudskim revolucionarnim junakom. Pozvali so k večji demokraciji, svobodi govora, ekonomski svobodi in opozorili na vse večjo korupcijo, kar ni bilo po godu konservativcem v komunistični partiji. Sam vrh partije je bil razdeljen – nekateri so študenti videli kot patriote, spet drugi kot grožnjo režimu. Protesti so se tako razširili v več sto mest po Kitajski.

Kako so se odzvale oblasti?

26. aprila je časopis komunistične partije v uvodniku študentske demonstracije označil za namerno in organizirano zaroto z antipartijskimi in antisocialističnimi motivi. Naslednji dan je več deset tisoč študentov v Pekingu organiziralo nove demonstracije. Šef komunistične partije Džao Dzijang je poskušal omejiti škodo tako, da je izrazil pripravljenost za dialog s študenti v svojem govoru 4. maja.

13. maja, le dva dni pred prihodom sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova na obisk v Peking, se je na osrednji mestni trg znova odpravilo več študentov, ki so začeli gladovno stavkati. Protesti so prisilili partijo, da je odpovedala slovesnost, namenjeno počastitvi Gorbačova. 

19. maja je v svojem zadnjem javnem nastopu Dzijang obiskal študente pred zoro in jih prosil, naj zapustijo trg. Pozneje je partija izvedla čistko in Dzijanga obsodila na hišni pripor, kjer je živel vse do svoje smrti leta 2005. 20. maja je bilo nato v Pekingu razglašeno vojno stanje. Prišli so vojaki, vendar so jih civilisti blokirali, demonstracije pa so se tako nadaljevale.

Kaj se je zgodilo 4. junija?

V zgodnjih urah 4. junija so kitajske vojaške enote sprožile dvosmerni napad z ukazom, da zajezijo proteste. Kitajski dopisnik Guardiana v tistem času John Gittings je takrat poročal, da se je več sto vojaških tovornjakov pomaknilo na glavno avenijo Pekinga z zahoda, medtem ko so vojaki začeli streljati. Tudi vojaški oklepniki so se prebili skozi barikade študentov. Vso noč je bilo mogoče slišati streljanje. Približno 40 delavcev, ki so prav tako protestirali, je pristopilo do vojakov, da bi dosegli premirje, a so bili takoj umorjeni. 

Po koncu nasilnega zatrtja so oblasti študentske voditelje, intelektualce in delavce, ki so odigrali ključno vlogo v gibanju, postavile na seznam najbolj iskanih ljudi v državi. Nekaterim je uspelo zbežati v zahodne države prek Hongkonga, spet druge so ujeli in jih zaprli na podlagi "kontrarevolucionarnih obtožb".

Natančno število smrtnih žrtev je še vedno neznano, a glede na tajne informacije takratnega britanskega veleposlanika v Pekingu sira Alana Donalda, ki so prišle v javnost šele leta 2017, je kitajska vojska ubila najmanj 10.000 ljudi. Ta številka je precej višja od prehodnih ocen, ki so se gibale med 100 in 3000.

30 let pozneje: cenzura

30 let pozneje kitajske oblasti še naprej gledajo na proteste na Trgu nebeškega miru z distance. Gibanje 4. junij, kot so demonstracije splošno znane na Kitajskem, ostaja večinoma izbrisano iz uradne zgodovine in cenzurirano iz šolskih učbenikov ter spleta. Oblasti kaznujejo tiste, ki poskušajo spomniti na ta dogodek, tako da na desetine intelektualcev, pisateljev in aktivistov pred obletnico zadušitve protestov obsodijo na hišni pripor. Družinam žrtev, ki so umrle med pokolom, je prepovedano odkrito žalovati za svojimi najbližjimi.

Letos so oblasti tik pred obletnico pokola priprle več deset ljudi. Kitajski zagovorniki človekovih pravic so povedali, da so se ukrepi vlade začeli izvajati že na začetku maja."Številne aretacije pred 4. junijem so del 30-letne tradicije kitajske vlade, ki poskuša izbrisati spomine in znova spisati zgodovino krvavega vojaškega pokola mirnih in neoboroženih protestnikov," so zapisali.

Kitajska raziskovalka organizacije Human Rights Watch Jačiu Vang je povedala, da je sicer iskanje disidentov precej rutinsko, letos pa se samo še stopnjuje. "Včasih so nekatere aktiviste nadlegovali in ustrahovali, tokrat pa jim policija odvzame prostost." Seveda razloga za njihovo pridržanje nimajo, je pa povezano z obletnico in s strahom pred novimi protesti. 

Na podlagi zadnjih podatkov skupin za zaščito človekovih pravic so kitajske oblasti prijele enega od znanih kitajskih aktivistov in ga odpeljale na 'prisilne počitnice' v mesto, ki je 200 kilometrov oddaljeno od Pekinga. Odredile so mu hišni pripor, prepovedale pa so mu tudi komunikacijo s skupino mater, ki so leta 1989 izgubile svoje otroke. Ustanoviteljico te skupine, danes 82-letno Ding Zilin, katere sin je umrl leta 1989, so 20. maja pod prisilo odpeljali v mesto, ki je tisoč kilometrov oddaljeno od njenega doma.

'Ta oblast je obsedena z nadzorom'

Kot razloži Vangova, oblasti 30 let po pokolu še vedno niso priznale grozodejstev, prav tako niso zagotovile pravic za žrtve in njihove družine. Nasilna zadušitev protestov tako ostaja ključna tema izrednega in celovitega kitajskega sistema cenzure. Več kot 3.200 ključnih besed v povezavi z dogodkom je na spletu cenzuriranih, prav tako na tisoče fotografij. Avstralsko-kitajska akademičarka Louisa Lim je ob tem za Guardian povedala, da popolna cenzura dogodkov iz leta 1989 ostaja, preprečevanje obujanja spominov na njih pa se stopnjuje, odkar je Ši Džinping prišel na oblast.

"Ta oblast je obsedena z nadzorom. Vsakič ko na oblast pride nov človek, pride do obdobja, ko ljudje upajo na spremembe, vendar se na koncu ne zgodi nič."

Roseann Rife iz Amnesty Internationala je ob tem pozvala kitajsko vlado, naj ljudem omogoči, da se lahko svobodno spominjajo dogodkov, hkrati pa jim opomnila, da je treba izvesti neodvisno preiskavo dogodka.

"Čas se izteka za starejše starše, katerih otroci so bili umorjeni. Prav je, da izvejo resnico in da je pravici zadoščeno," je še dejala. A zdi se, da kitajske oblasti za spremembe nimajo posluha.