A napad ni uspel. Polovica napadalcev je bila ubitih, ostali pa obsojeni na visoke zaporne kazni, med njimi tudi Castro in njegov brat Raul. Veliki vodja, El lider maximo, naj bi tudi letos z balkona nekdanje vojašnice Moncada (v njej so zdaj prostori osnovne šole) nagovoril svoje ljudstvo. "Obsodite me. Vseeno mi je. Zgodovina me bo oprostila." Te slavne besede je Fidel Castro Ruz izrekel na sodišču oktobra 1953, ko so mu sodili za propadli julijski napad na vojašnico Moncada v Santiagu de Cuba.
Na volitvah leta 1952 je Castro (takrat že diplomirani pravnik z odvetniško pisarno, ki jo je imel skupaj še z dvema partnerjema, svoje odvetniško delo pa je posvetil predvsem revežem), nameraval kandidirati za poslanca, a so se mu načrti o politični karieri izjalovili, ker je Batista istega leta z državnim udarom odstavil predsednika Carlosa Prio Sacarrasa in preklical volitve.
General Batista je po državnem udaru leta 1952 uvedel režim, tudi s pomočjo Američanov, ki so ga zaznamovali brutalno nasilje, podkupovanje in slabo gospodarjenje. Castro je po državnem udaru na sodišču vložil tožbo proti Batisti zaradi kršitve ustave, vendar s tožbo ni uspel. Zaradi tega se je odločil za oboroženi upor, navajajo njegovi biografi.
Da napad Castra in somišljenikov na vojašnico 26. julija ni utonil v pozabo, je moč pripisati dejstvu, da so glavni akterji preživeli in svoj cilj čez nekaj let vendarle uresničili.
Castra so po napadu obsodili na 15-letno zaporno kazen, a ga je Batista čez dve leti v okviru splošne amnestije pomilostil. Castro se je odločil za izgnanstvo v Mehiki, se nato leta 1956 skupaj z 81 možmi skrivoma vrnil na Kubo in začel gverilsko vojno. 1. januarja 1959 je dosegel, da je Batista pobegnil v pregnanstvo. Od takrat Fidel Alejandro Castro Ruz vlada Kubi.
El lider maximo
Veliki vodja, El lider maximo, naj bi tudi letos, pol stoletja po začetku revolucije, stal na balkonu nekdanje vojašnice Moncada (v njej so sedaj prostori osnovne šole), in nagovoril svoje ljudstvo. Ob 45 obletnici napada je imel kubanski voditelj v Mestu heroj, kot so poimenovali Santiago de Cuba, kar pet ur dolg govor.
ZDA si že več kot 40 let prizadevajo, da bi z gospodarskimi sankcijami dosegle zlom Castrovega režima. Tudi več deset tisoč Kubancev, ki živijo v ZDA, si najbolj od vsega želi prav njegove smrti. A v Latinski Ameriki ima Castro še vedno na milijone privržencev. Občudujejo ga predvsem zaradi kljubovanja mogočni sosedi na severu.
Po padcu Berlinskega zidu pred 14 leti, ko so nato kot domine popadali skoraj vsi komunistični sistemi na svetu, so Castru napovedovali skorajšnji konec. Brez podpore nekdanje Sovjetske zveze se je Kuba znašla v eksistencialni krizi, kar je Castra prisililo, da je ob 40. obletnici napada na vojašnico Moncada uvedel gospodarske reforme, med drugim legalizacijo posedovanja dolarja, svobodno zaposlovanje in prosto oblikovanje cen na tržnicah. Otok sladkornega trsa je tudi odprl turizmu in tujim vlaganjem.
Celovit izobraževalni sistem in brezplačno zdravstvo
Castrovi privrženci slavijo predvsem celovit izobraževalni sistem in brezplačno zdravstvo na Kubi. Nasprotniki režima pa opozarjajo tudi na pomanjkanje političnih svoboščin in gospodarski zaton države. A le malo kdo na Kubi si drzne o tem spregovoriti javno, še posebej po letošnji pomladi, ko so 75 oporečnikov obsodili na drakonske zaporne kazni.
"Menim, da ga bo zgodovina obsodila. Smo narod brez pravic," pravi oporečnica Ana Maria Espinosa. Do Castra je neprizanesljiv tudi borec za človekove pravice Elizardo Sanchez, ki opozarja: "Kuba je bila v 50. letih prejšnjega stoletja po prihodku na prebivalca najbogatejša država v Latinski Ameriki. Sedaj si zadnja mesta delimo s Haitijem, Hondurasom in Bolivijo."
Za Kubo je bila najpomembnejša trgovinska partnerica in vlagateljica v 90. letih prejšnjega stoletja postala Evropska unija. Tako je Kuba dosegla določeno raven gospodarske stabilnosti, čeprav je trenutni gospodarski položaj, z izjemo turizma, slab. Politični odnosi med EU in Kubo so prav letos dosegli najnižjo raven zaradi že omenjene aretacije 75 oporečnikov in usmrtitve treh oseb, ki so s čolni skušali pobegniti z otoka. EU je omejila obiske na visoki ravni, zmanjšala sodelovanje na kulturnih prireditvah in začela vabiti predstavnike opozicije na nacionalne slovesnosti, kar je 14. julija uresničilo francosko veleposlaništvo v Havani.
Castru tudi ne primanjkuje iznajdljivosti pri odzivih na poskuse notranjepolitičnih sprememb na otoku. Na t. i. projekt Varela, lansko akcijo zbiranja podpisov za referendum o političnem sistemu na Kubi, je odgovoril z lastnim zbiranjem podpisov, s katerim so Kubanci potrdili zavezanost socialistični državni ureditvi. "A življenje v socializmu ni preprosto," je pred mesecem dni priznala Aleida Guevara, hčerka Castrovega revolucionarnega sopotnika in prijatelja, slavnega Che Guevare.