Župan Pariza, predsednik vlade in predsednik države. Jacques Chirac je v zadnjega pol stoletja zasedal vse najpomembnejše in najbolj zaželene vodstvene položaje v francoski politiki.
Močno si je prizadeval za zgodovinsko spravo. Tako je leta priznal krivdo Francije pri deportaciji okoli 75.000 judov med drugo svetovno vojno.
Rodil se je 29. novembra 1932 v Parizu in se zgodaj zapisal politiki. Leta 1967 se je prvič potegoval za poslanca v narodni skupščini, pet let pozneje je prvič sedel na ministrski položaj. Leta 1974 ga je takratni predsednik Valery Giscard D'Estaing imenoval za premierja, kjer je ostal do leta 1976. Po desetih letih se je vrnil na čelo francoske vlade, spet za dve leti.
Leta 1976 je Chirac ustanovil neogolistično Združenje za republiko (RPR), danes del vladajoče Unije za ljudsko gibanje (UMP). Leto kasneje je postal župan Pariza in na položaju ostal 18 let.
Za predsedniški stolček se je prvič potegoval leta 1981, ko se je v prvem krogu volitev z 18 odstotki podpore uvrstil na tretje mesto za kasnejšim zmagovalcem, socialistom Francoisom Mitterrandom, in kandidatom sredine D'Estaingom. Neuspešen je bil tudi Chiracov drugi poskus za Elizejsko palačo leta 1986, ko ga je vnovič premagal Mitterrand. Da gre v tretje rado, pa je dokazal leta 1995, ko je porazil socialista Lionela Jospina in postal 22. francoski predsednik.
V času Chiracovega predsednikovanja je na zunanjepolitičnem prizorišču odmevalo leto 2003, ko je Chirac vodil mednarodno nasprotovanje posredovanju ZDA v Iraku, s čimer je sprožil diplomatski spor z Washingtonom, po drugi strani pa pridobil podporo drugih držav. O evropskih
državah, ki so takrat podprle invazijo, je februarja 2003 dejal: "Mislim, da so izpustile dobro priložnost, da bi bile tiho. To ni najbolj odgovorno vedenje."
Ostala diplomatska prizadevanja niso bila tako uspešna. Leta 1995 je Chirac napovedal ponovne jedrske poskuse v južnem Pacifiku, ki so naleteli na množično obsodbo. Še večji udarec je doživel leta 2005, ko je propadel francoski referendum o evropski ustavni pogodbi, za sprejetje katere si je sam prizadeval. Francoski "ne" je EU pahnil v krizo, v iskanju poti iz nje pa bo moral ključno vlogo odigrati Chiracov naslednik. Chirac je vseskozi podpiral projekt evropskega združevanja, vendar je na EU pogosto gledal kot na "veliko Francijo". Vpliv Pariza se je po širitvi povezave na vzhod leta 2004 precej zmanjšal.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.