Albrightova piše, da je Busheva politika sile, namesto ustvarjanja zavezništev, poslabšala odnose z zmernimi arabskimi državami in Evropo. To kar dela Busheva administracija, je v nasprotju s pol stoletja tradicije ameriške zunanje politike.
Albrightova opozarja na Busheve besede pred začetkom vojne v Iraku, ko je dejal, da ga ne skrbi, če bodo ZDA ostale same, kar je v nasprotju z mnenjem njegovega očeta, nekdanjega predsednika Georgea Busha starejšega. Albrightova je napisala, da bi lahko tudi sama občudovala pokončnost administracije v spopadu s tistimi, ki želijo škodovati Američanom, vendar le če bi takšna politika resnično učinkoviteje zavarovala ameriške državljane. Albrightovi se posebej problematična zdi odločitev administracije, da preusmeri pozornost od Al Kaide in se poda v Irak v nasprotju z nasveti zaveznikov. Svet je resnično boljši zaradi strmoglavljenja režima Sadama Huseina, vendar je administracija s tem izgubila podporo, ki jo potrebuje v vojni proti Al Kaidi. Albrightova sicer ostaja optimistična in meni, da bodo glasovi razuma, na čelu z državnim sekretarjem Colinom Powellom, preprečili administraciji, da gre predaleč.
