Boj z zahrbtno boleznijo: 'Vprašala sem se, ali sem sploh še ženska'

Čeprav je pred menoj sedela čisto drugačna ženska, kot sem je vajena, nisem niti za hip občutila, da ji zadnjih 7 mesecev njen ritem življenja kroji zahrbtna bolezen. "Ni bilo enostavno sprejeti, da sem tam, kjer so vsi ostali bolniki. Težko se je bilo podati na pot neke negotovosti, ali sploh obstaja možnost preživetja ali ne," pripoveduje Anita Ogulin. 

Kruto diagnozo je izvedela na svoj okrogli jubilej. Takrat se ji je zrušil svet, vendar se je kmalu 'pobrala' in odločila, da je čas za borbo, da je čas zanjo in za njeno življenje. "Ne želim še zapustiti tega sveta, ker si ne predstavljam, da bi moja družina živela brez mene. In da bi ljudje zmogli brez podpore, ki jo nudimo skupaj s sodelavci." 

Čeprav Anito Ogulin poznamo kot humanitarko, ki ji telefon brni 24 ur na dan, jo je zdravje prisililo, da je upočasnila svoj tempo. Zdaj je s svojimi sodelavci v stikih na daljavo, prav tako pa še vedno, kolikor ji zdravje dopušča, pomaga vsakomur, ki potrebuje njeno pomoč.  

Da si hudo bolan, se zares zaveš, ko na lastne oči vidiš, kako se telo spreminja in postajaš samo bleda senca podobe, ki si jo vsak dan videl v ogledalu, razlaga. "A veste, ko sem šla po hodnikih, pa nekdo gre za teboj pa ti reče gospod, ker si brez las. Gospod, a mi poveste, kje je dvigalo, ali pa kje je to in to ... Večkrat se mi je to zgodilo. Takrat sem se vprašala, ali sem sploh še ženska, ali sem sploh še človek."

V najtežjih trenutkih je svojo moč našla tudi v naravi. Popelje me na sprehod ob Savi, ki je, kot pravi, njena terapevtka. Ko se sprehajava ob reki, mi razlaga, da je pomembno, da človek kljub hitremu toku življenja ne pozabi nase in na svoje zdravje.  Prizna, da si je le stežka vzela čas za počitek. "No, zdaj se brez slabe vesti uležem, ko ne zmorem biti več pokonci. Ugasnem telefon, ko sem preobremenjena," dodaja. 

Kajti svet brez ljudi, kot je Anita Ogulin, bi bil prazen in siv, brez optimizma in vere v sočutje in dobroto v ljudeh. Zato je njena borba tudi borba vseh nas, kot opomin, da nikoli in nikdar ne smemo zdravja jemati za samoumevnega. "Res svetujem vsem, da pazijo na svoje zdravje, da si prisluhnejo, da sledijo občutkom," pravi Ogulinova in dodaja, da je treba imeti ob bolezni ob sebi tako zdravniško ekipo kot družino, prijatelje in znance. 

Kot poudarja, iskreni odnosi in ljubezen med ljudmi vlivajo moč in pogum tudi v najhujših trenutkih življenja.