Argentina in Urugvaj ohromljena: brez elektrike 48 milijonov ljudi

Obtičali so na tekočih stopnicah.

Po lokalne novice lahko v vaški bife greš ..

me ne briga za ljudi

škoda

Dogodek

Ne spreobračaj teme. Govora je o vaši janšistični enklavi Argentini ne Venezueli.

Gre, gre. Če namreč med popravila vključiš tudi iskanje vzroka.

Če, vendar ni ista stvar, iskanje ali popravilo že najdenega.

Dol nam visiš ti in tvoj Boštjan Videmšek. Tja pod hrbet se mu spravi in nas od tam opazuj, če ga imaš tako rad, da skoraj v vsakem članku o njem pišeš. Na srečo pojma nimam kdo je to ne more pa biti ravno diht, če ga ti tako dobro poznaš.

» V oddaji Odmevi na RTV Slovenija, ki jo je vodila Rosvita Pesek, sta gostovala novinarka Dnevnika Ranka Ivelja in Delov novinar Boštjan Videmšek. Tema pogovora je bila svoboda medijev, a je Videmšek čas izkoristil za napade na preproste državljane, ki jih je označil za “neizobraženo drhal”.« ............. Povzeto iz DELO !!!! Videmšek je govoril o desnosučnih ! Bolj natančno : o desnosučnih krovcih !

K l(j)ukec že celo večnost piše o tem Videmšku. Po takem se je našel med tistimi o katerih je govoril Videmšak. Me ne preseneča.

Malo prelistaj pošto .....

Sem samo nočem vsega napisati. K l(j)kcu ni treba ve vedeti kar vem. Hvala.

Kam tko hitro? :D

So pa redne redukcije.. iz prve roke. Če imaš denar je Kuba rvorazredna čokacija za življenje, če si avaden Kubanec težko življenje

no, pa je Trumpln le pritisnil gumbek..

Pozdravljen prašek in tudi ostali spadajoči med normalne torej levi politični pol. Spremljajo iz ozadja in opazujejo dogajanje. Ne morejo pa biti s komentarji prisotni, ker ni članek v katerem bi lahko pljuvali po naši državi in Šarcu ali drugem politiku levega političnega pola. Za takšne članke iz Trstenjakove ne dobijo plonk cedelcev sami pa itak ne vedo nič napisati.

"Normalen levi politični pol" cel svet sovraži, ker prinaša samo gorje in umore!! Tudi nas noben več ne mara zaradi levega pola.

Zato ker lažejo! Teh pa noben nima rad.

Janšisti resnico poveste samo, ko se zmotite.

levi pa pametni? Kje si to pobral,..na CNN?

Za govedino se ne splača tepsti, nafte pa nimajo...

Imajo pa svečkarje, torej "svoje":)

Jaz pa vem zakaj je tako ...................

To se bo zgodilo prej ali slej.

Lep pozdrav tudi tebi. Zelo verjetno imaš prav, južna Amerika pač nima nemškega "know how-a", kar se vsekakor pozna na vsej infrastrukturi po teh državah (v kolikor je ta sploh zadostna): v gradbeni, vodovodni, električni, itd. In najhuje, kar se lahko ob takih izpadih zgodi je to, kar se je zgodilo pred nekaj časa na Češkem, ko so ljudje zaradi izpada elektrike za več ur obtičali na tekočih stopnicah.

Ne vem, če sem te prav razumel: leteči Boeing zaradi slabih rač. programov obstoji na tekočih stopnicah? Na Češkem? In kaj ima s tem Tibet? :)))

Ne, ne, ne,... vse si pomešal. Zdaj ni problem v neustrezno delujočem Boeingovem softwareu, ampak je problem v požarnih stikalih na Boeingovih Dreamlinerjih, ki so povzročili, da je prišlo do množičnih demonstracij v Hong Kongu in posledično so se ustavile tekoče stopnice na Češkem. Ali si predstavljaš, da ostaneš ujet na teh stopnicah? In to kar več ur? Tibet pa ima problem, ker ga bo Kitajska prekopala in vodo speljala po svoje, in to stran od velikih vodotokov, ki napajajo Indijo, zato ta seveda že snuje velik električni udar.

Oba sta me prav lepo nasmejala ☺

Oh, pardon ! Zgoraj si navajala, da so češki turisti obstali na kitajskih tekočih stopnicah proti Lhasi, kriv je software Boeinga, da se je pivo v Moskvi v gostilni 'Dostojno pijan Evski' podražilo za tri kopejke, in vsi žejni Rusi naj bi sedaj.... Na ne ne, oprostite, smo Vas spregledali ! Sploh pa, poglejte, imate Vi ta Vaš sij, MesečevSij sploh prijavljen? Plačujete davke? Veste, jaz tako kot "sagesse" plačujem 50x toliko mesečnega davka, kot Vi v celem letu... Sicer pa, od kdaj naj bi Kitajska mejila na Indijo? Pri nas, na Trstenjakovi imamo mapo, da je Kitajska v kleteh na Murglah.

Dragi Missasolemnis, prosim, da nikakor ne podvomite v moj sij, saj sem ga ustrezno evidentirala pri najvišjih in blagorodnih organih naše vesoljne cerkve. Celo vstopnino v stolnico sem vplačala ter našega metropolita zaprosila za mojo razglasitev blažene. Kajti pravkar sem nadvse blažena prišla z Avtonomne tovarne Rog, kjer pa se pivo (očitno) ni podražilo, prav tako tudi ne "božje kadilo". In prevzvišeni ter presvitli metropolit Zore me je oprostil posebnih davščin, saj prav zaradi blaženosti izkazujem posebno božjo milost. Zdaj pa grem v Murgle pogledat kako daleč je preselitev Venezuele, saj napačno predvidevate, da v Murgle selimo Kitajsko. Le ta namreč prav potiho kupuje ulice okrog Trstenjakove, vendar tega ne smete na glas govoriti, da svečkarji ne postanejo sumničavi.

Spoštovana. Cenjena. Velecenjena! Veste, oproščam se, namreč, tako je naneslo, da imam vpogled v Zemljiško knjigo, kjer pa niste zabeležena, zato sem prav močno podvomil, sedaj pa, res, sedaj se pa Vam opravičujem, kajti, vmes me je poklical presvitli metropolit, mi dejal, da so te stvari zapisane v Vesoljni Cerkvi in, glejte, opravičujem se, ponižno prosim mojega odpuščanja, in, če bi Vaše blagorodje - kaj govorim - Vaša Blaženost od mene klečeplazno dovolila si prejeti moje ponižne prošnje, da morda lahko s čim Vas razveselil? Morda bi zaprosil samega metropolita, da sediva ob naslednji maši v prvi vrsti, kjer bi skupno bila deležna hostije in morda tudi "božjega kadila"? Ponižno se klanjam Vaši prevzvišeni Blaženosti in tresoč se, skoraj v strahu pričakujem Vaš odgovor. Vaš ponižni sluga general Missas.

Hrabri general Missas, prav lepo se vam zahvaljujem za vaše prijazne besede. Vendar pa bi vam čast morala izkazati jaz, saj ste s svojo hrabrostjo, prekaljenostjo in nadvse hvalevredno vojaško spretnostjo ubranili naš portal pred desnim zmajem. Zato vam bomo v nedeljo po maši priredili triumf, kot pritiče vaši cenjeni osebi. Seveda pa me bo zelo veselilo, če se mi boste pridružili tudi pri sami maši, kjer bova lahko iz prve klopi opazovala bogoslužje, ki ga bodo vodili vsi slovenski župniki, obsojeni na slovenskih sodiščih, ministriral pa bo sam Presvitli msgr. Zore. Prve klopi bodo tudi stalno oskrbovane s kamni, s katerimi bova lahko po mili volji izražala nestrinjanje, ali pa … morda tudi strinjanje. Poleg tega je v prvi klopi tudi najvišja koncentracija božjega kadila. V veselem pričakovanju nedeljskega druženja z Vami Vas prav lepo pozdravljam. Iskreno upam, da ste si rano na nogi, ki so vam jo zadali v zadnji bitki, že uspešno pozdravili. Blažena.

Oh, joj, opravičujem se. Ta sluga! Ta nadvse predrzni sluga! Verjetno ste opazila, da zadnje moje pismo Vam, Blažena, ni bilo ustrezno odišavljeno in tako sem slugo poslal po dišave, seveda, ta nemarnež je pa verjetno spet na poti zavil v gostilno in spet bo prišel na noč domov ves pijan. Seveda, brez dišav. Torej, med tem sem se odločil, da po dišave odidem sam. In sem krenil. Vendar pa sem ravno na vogalu pred trgovino Striček Vanja padel. Ja, padel, nesrečno padel. Tako nesrečnega me je iz tal pobral ravno častitljivi doktor A.P.Č., ki je ravno prihajal iz Češnjevega vrta, ter mi ponudil, da me zapelje s kočijo. Padel sem pa, nesrečnik, ravno na nogo, ki je ranjena. Sicer pa, dovolite mi, da Vam na kratko opišem prigodo, ki je dejansko povezana s to rano. Namreč, dogodilo se je, da sem polkovniku A. iz L. nekoč zabrusil, da je nizkoten pijanec. In polkovnik A. je vztrajal na časti svojega imena, ter me pozval na dvoboj. Dvoboj se je končal tako, da je polkovnik A. sicer prišel na dvoboj, vendar, pijan. In v taki pijanosti je svoj strel zgrešil, ter me zadel v nogo. Od takrat sem šepav, hodim sicer s palico, vendar je moj duh še vedno pokončen. Pa bodi dovolj o tem. Nestrpno pričakujem naslednjo nedeljo, kjer bom lahko ponižno sedel poleg Vas, ter klekal poleg vas. In, naj mi oprosti Vaša Blaženost, oprostite, ampak, preveč me stiska v prsih, da Vam ne bi razodel svojih želj. Ta želja je pa samo ena: da bi mogel poljubiti rob Vašega krila. O, to bi bila moja življenjska sreča. Kajti... no, naj bo dovolj. Večno ponižno klanjajoč Vaši Blaženosti Vaš general Missasolemnis.

Veliki vojskovodja Missas, prav globoko užaloščena berem Vaše pismo,… kaj vse grozotnega se vam je dogodilo. In poleg vsega hudega še dvoboj. Kaj ne veste, da je dvobojevanje kralj strogo prepovedal? Zato lahko le molim, da ne izve, kako lahkomiselno (oprostite mi izrazu, vendar vas moram grajat) ste privolili v dvoboj, kjer bi lahko izdihnili svojo neprecenljivo dušo. Kaj ne veste kako vas njegova kraljevska visokost ceni? Vi ste vendar prvi in zadnji branik našega kraljestva pred desnim zmajem. Zato vas goreče prosim, da se v prihodnosti izognete vsakršni nespametni nevarnosti. Upam, da ste nepridiprava vsaj ustrelili, tako kot pritiče vaši visoki vojaški časti. Oh, oprostite moji omembi, saj nikakor ne dvomim v vaše vojaške sposobnosti. Ker smo zamudili današnje obredje, bomo mašo in triumf za vas prestavili na naslednjo nedeljo, kjer boste lahko počastili mojo opravo. Vsekakor pa vas željno pričakujem jutri dopoldne, ko se bomo z njegovim kraljevskim visočanstvom, nadškofom, Vami in mojo blaženostjo zbrali v nadškofiji in pregledali ter podrobno preučili da Vincijevo sliko zadnje večerje. Nek nepomemben škof (ne spomnim se od kje) je namreč izrazil dvom o obstoju žensk pri zadnji večerji, kar je nezaslišano omalovažujoče in skrajno nesramno natolcevanje osebe, ki gotovo goji nenravna nagnjenja. Škof je bil resda takoj razrešen svojih bogoslužnih dolžnosti, vendar pa je potrebno sliko dobro pregledat, saj so se tudi že pojavile govorice, da so namesto apostolov, večerji prisostvovale same ženske. Govorice omenjajo neke transvestitke. Vsekakor bo študija slike nadvse zanimiva. No, bodi dovolj o tem. Tu, v ljubljanski kotlini so se nevihtni oblaki tako čudno razvrstili, svetloba je nenavadno rumenkasta, v daljavi pa celo rdečkasta, kot svetopisemske slike. Zato predvidevam, da je tovariš Prašek v svoji marksistični maniri (oh, ta današnja mladina) malce pretiraval z odganjanjem neviht. No, na tem mestu bom končala. Upam, da ste dobrega zdravja, v pričakovanju jutrišnjega srečanja pa Vas dobrohotno pozdravljam. Vaša Blažena

Hitim, hitim, da bi pravočasno napisal to pismo, da ga do Vas dostavi moja služkinja, kajti, ponoči jo je strah hoditi po teh zamazanih, blatnih, zapuščenih ulicah, kjer se na vso moč boji razkolnikov, roparjev, razgrajačev in, Bog ne daj, še hujših zlikovcev. Ah, ta služabnik, jutri jih bo krepko dobil s palico. Torej, dobil, dobil sem Vaše pismo, naj Vam takoj zatrdim, da Kralj vse ve, ja, prav vse, ampak, in to naj bo strogo zaupno med nama, pri Kralju me je nekoč priporočila guvernanta in tako, no... O da Vincijevi sliki imam sam mnenje, ki Vam ga bom pa za enkrat zamolčal, naj Vam to ostane kot skrivnost. Tu se spušča večer, moram končati pismo, prozorna modrina z medeno roza oblaki, raztrgani tonečimi, kot... ah... srce moje.. kaj bi pisal... Zdravstvujte, zdravstvujte, Milostljiva, Blažena. Do jutri.

Sicer sva malo, ali pa dosti, 'iz-tirjena', ("the time is out of joint", kakor je rekel Hamlet), mogoče kakor v filmu Dvanajst opic, pisal sem namreč iz 19. stoletja, iz carske Rusije, torej ni bilo kralja, ampak, pustiva podrobnosti, ki so itak drobljive. Naj vam raje o svoji včerajšnji romantični strani pokažem svojo temno plat. Ta je skoraj 'obskurantistično' proticerkvena, kaže se pa v mojem pojmovanju 'simbolike' Zadnje večerje. Da Vinci je po moje v prvi vrsti narisal sliko absolutnega cinizma; na eni strani je Jezus, introvertiran, lahko bi rekel absolutno poduhovljen, na drugi strani so ekstravertirani, postvareli apostolčki, duhamorni sofistični filozofeki. Duhamornost se razkraja v štiri enote, skupine apostolčkov, ki se nato posamično razkroje v partikularni nič. Nič stvari na sebi, kjer stvar na sebi nima duha, 'biti'. Edini na sliki, ki je obrnjen 'navznoter', v duha, v agapus, kakor Jezus, je ženska. Vsi ostali apostolčki so 'lažnivi preroki', brezbitni, ekstravertirni v "dies irae" praznega nakladanja; da Vinci je (morda) ciljal na to, da, vulgarno rečeno, "apostoli, pejte spat, ker nimate pojma, edino ženska in Jezus sam vesta za kaj se gre". Jezus je 'sin Očetov', torej nezemeljski, zemeljska in - v duhu, v srcu - vedoča je zgolj ženska. Edino ženska? Še enkrat bom napisal: edino ženska? - Žal me tako v nedeljo v cerkvi ne bo, ostaja mi simbolika ljubljanske kotline in roba vašega krila.

Spoštovani gospod Missasolemnis,… silite me v to, da razmišljam. Moram Vam povedati, da mi je že kar malce mučno, ko me ljudje vedno znova sprašujejo o mnenju, … o tem – kaj mislim o tej ali oni stvari,... In vsakič znova moram pojasnjevati, da v resnici nič ne mislim. Saj sem vendar ženska! Zato prosim - ne pozabite tega. In, ko ste omenili iztirjenost, vam moram povedati, da mi je izraz nadvse všečen. Seveda tirov in tirnic ipd. ne maram, saj gredo vedno prav dolgočasno k istemu cilju. No, morda pa je cilj zanimiv. Ah ne, ne,… pot je bistvena. Seveda – ni pomemben cilj, pomembno je potovanje per se. Sicer se vam pa kaj najgloblje opravičujem, ker v najini korespondenci nisem pravočasno ugotovila, da je ključna oseba car. Seveda bi morala upoštevati meni že znano vaše navdušenje nad rusko mentaliteto in globokim in težkim mračnjaštvom, ki ju jaz označujem za standardno rusko depresijo, o čemer pa se vi bržkone ne boste strinjali. Prosim, ne zamerite mi te odkritosti. Čeprav nadvse cenim naše slovanske brate in sestre, in jih celo zelo občudujem v nekaterih njihovih dejanjih, me vseskozi prisotna tragika, ki jih je za vedno zaznamovala, malce … »plaši«. Skratka, odpustite mi prosim, ker sem vmes nekam odletela in se mi je prikazal drug horizont, ki me je seveda v moji ženski raztresenosti nemudoma zamotil. Glede vaše »obskurantistično« proticerkvene plati pa vam moram priznati, da me ni prav nič presenetila. Pravzaprav ste že velikokrat, morda nezavedno, dali na znanje, da vam cerkev ni blizu in vas zato ne gane dejstvo, da bo vaša duša potem odpotovala popolnoma izven utirjenih poti, … bogve kam. No, res se mi postavlja vprašanje, če bog res ve - kam. Zato ne skrbite, da bi me védenje o vaši »iz-tirjenosti« moglo kaj posebej pretresti. Zdaj pa k najinem da Vinciju. V skrajni obup me spravlja misel, da gospoda da Vincija ne morem sama vprašati kaj je mislil, ko je naslikal Zadnjo večerjo. Tudi sicer se mi nadvse upira ugibanje o tem, kaj neki so umetniki mislili, ko so naslikali to ali ono umetnino. Vsekakor umetniški kritiki pogosto ugotavljajo presunljivo fantastične domneve. Ki pa jih seveda ne moremo z gotovostjo potrditi. Še najbolj verjetna se mi zdi kritična ocena Mr. Beana o sliki Whistlerjeve matere (Bean (12/12) Movie CLIP - Bean's Analysis (1997) HD). In pa seveda vaša ocena da Vincijeve zadnje večerje, ki je prav tako nadvse pronicljiva in povsem smiselna. Meni namreč »občutki« šepetajo vrednostne sodbe, zato verjamem, da se da Vinci ni posebej obremenjeval s temi ugibanji, ko je naslikal sliko tako kot jo je. Po mojem so mu bile pomembni drugi vidiki – kako z vidika tedanje estetike ujeti dogajanje pri zadnji večerji tako, da bo slika všečna. In ravno ta – tedanja (torej da Vincijeva) estetika je spet dimna zavesa, ki zelo verjetno zamegli pogled na resnično zadnjo večerjo. Da Vinci je namreč naslikal sceno, kot se je njemu zdela, da je bila resnična pred 1.500 leti. In zdaj se najde nek duhovniček, ki na podlagi te slike razsoja o družbenih dogajanjih izpred 2000 let. Ker menda vidi na tej sliki »sporočilo«. Lahko je sporočilo, lahko je pa zgolj »umetniško delo«. No, moram vam priznati, da zame slike vsekakor niso zgolj »sporočila«, pač pa energija, ki izvira iz njih in me lahko pritegne, odbije, ali pa pusti povsem indiferentno. Nekatere slike, četudi svetovno priznana umetniška dela, me (moram priznati) žal odbijajo in vzbujajo hudo negativne občutke. Npr. zakaj bi hotela imeti doma sliko Edvarda Muncha - Krik, sliko Pabla Picassa – La Guernica, ali sliko Fride Kahlo - Henry Ford Hospital, itd. Pa četudi so »vrhunska« umetniška dela. Le kdo bi si želel imeti nazorno naslikan spontani splav na steni? No, jaz vsekakor ne. Ker sem pač frfotava, so mi všeč barve, življenje, energija, … npr. soundtrack: Frida Kahlo - The Floating Bed, … zato prosim mi odpustite to »neresnost«. In resnično obžalujem,

In resnično obžalujem, da se v nedeljo ne boste udeležili maše. Bodite prav lepo pozdravljeni.

".. pomembno je potovanje per se". Nekaj sličnega je zapisal Hegel o svoji knjigi Fenomenologija duha: po dolgi poti samozavedanja, iskanja neke biti samozavedanja človek pride na isto točko 'še ne dovolj vedenja', oz. enakega vedenja kakor na samem začetku. In mogoče je iz te opcije povsem upravičljivo, da "ženske nič ne mislite", ker, morda, zaokroženo v sebi, v nezavednem, že veste, ali ste pa, na drugi strani, vsaj subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve. Namreč, od Sokrata naprej je vednost kot taka povzdignjena nekam v ... 'samopovzdigo'. Človek postane racionalna žival in tlakovana mu je neusmiljena pot, da bi raz-ločil od sebe žival ter postal racio. Čim čistejši racio. Vednost izplava (ali pa jo izvrže) na površje oceana kot samobitnost, ki ni sposobna dojeti, da je morda le odplaka, prazna pena oceana, ki je še kako zvesto sledila svojim tirnicam. Vednost v modernem času postane komercializirana, to je tisto, ko omenjam postvarelost. Dan Brown dela pajkovo dimno zaveso, v njej se ulovi sam, pa nek pomožni škofič, kritiki se naprezajo, študirajo, pišejo doktorate, vnemajo se spori, skratka, tekmujejo kdo je bolj pameten, med tem je pa Leonardo Zadnjo večerjo narisal 'z levo roko'. Nato duša - ženske - skozi smrt odpotuje - morda tja, kjer je bog zapustil to polje, kjer je njemu samemu to polje neznano, ali pa, še bolje, kjer je sam to polje. Ta stavek je zelo dvoumen. Bolj se nagibam k temu, da bog kocka, kakor pa, da ne kocka. Slikar Kazimir Malevič, Črn kvadrat na beli podlagi, izpričuje .... - če ne drugo, luknjo, ki je kvadratna. Razcep med subjektom in objektom. Na misel mi pride scena iz filma Mulholland drive: blue box gathered by Mikulaš Brazda; lahko bi rekel, da je ta velika skrivnost modre škatle za samo modro škatlo skrivnost. In spet gre za razcep, tokrat postane estetika sama dimna zavesa. S stavkom "No, moram vam priznat..." si bom dovolil hec: masivna zvezdna telesa, črne luknje, po Hawkingu izžarevajo informacije, torej sporočila. Do katerih smo lahko in-diferentni. Kar pomeni, da diferenciramo. Diferenca med ljubljansko kotlino in prožnim oceanom oplakuje rob krila. Tvojo "rusko depresijo" ne razumem prav dobro, bi ti pa dal 'domačo nalogo', da vsaj popustiš pri takšnih pojmih. Seveda, če se strinjaš. 'Domača naloga' obsega, vključuje tvojo omembo energije. Lahko boš indiferentna, površna diferenca res ne bo težka, težje bo diferenciranje vzeti nase.

Spoštovani gospod profesor, moram vam povedati, da mi je vaš odgovor zelo zanimiv, vendar pa prosim za malce več pojasnil glede "domače naloge" - energija, indiferentnost in depresija. Spoštovani gospod dr., to vendar ne gre skupaj. In zakaj vam ni "všeč" ruska depresija? Imate drugačno izkušnjo... No, po mojem. Mimogrede, pravkar je nekdo pri Marcelu rekel, da ženske še vedno nismo enakopravne. Celo v javnem sektorju. Hmm, ... tisto, kar se mi je ves čas zdelo, v resnici (še vedno) obstaja. Nočko 🌙

Stvar ni tako težka, gre za to da si rečeš "sama ušesa so me". Energija, indiferentnost, depresija gredo skupaj: energija (informacij) gre skozi nas, nas presije, ob enem se tudi naseli v nas. V psihičnem aparatu se največ naseli v nezavednem, saj ta tvori mnogo večjo formo, pa ne samo v obliki softwarea, kakor zavedno. V modernem času psih. aparat sprejema premnoštvo informacij (čudno, da ne pregori), praškovih oksimoronov, paradoksov, 'absolutnih resnic', kjer ena lomi drugo. Ena lomeča drugo tvori simptom, mnoštvo simptomov povzroči depresijo. Izplavati pomeni napor; morda bo potrebno še več stoletij, da človeštvo izplava iz simptoma, oz. ga enostavno prečrta kot nesmiselnega, da so/ste ženske enakopravne. Kajti, subjekt kot tak, je moški ali ženski? Nekje si zapisala, da spol 'subjekta' določimo ob rojstvu: pogledamo med noge. Mladen Dolar temu reče prvi označevalec spolne diference. No, pri tem lahko zaključim, da je družba tista, ki je de-presijana, naseljena v sam simptom. Izraz ruska depresija mi ni všeč, ravno največji Rus, Dostojevski, je vztrajal pri resnici, ki je ta, da je celoten psih. aparat venomer dinamičen. Pa človek niti v spanju nima mira, venomer letijo neke čudne podobe iz opne v opno in stvar še kako dinamično vibrira. Statičnost, sedenje na kavču (ali pa indijski jogisti, ki meditirajo svojo konico nosu, kakor bi rekel Hegel) vztraja na svoji negativnosti, zanikujoč realnost. Ali pa, če skočim celo do Einsteina, zanikujoč njegove teorije. "Bolje hoteti nič, kot nič ne hoteti," je zapisal Nietzsche, torej: bolje sedeti na kavču, statično, okamenelo, vegetirajoče, kakor spoprijeti se z ničem samim, ter, tudi, z dinamičnostjo niča, oz. svetom kot dinamičnim. Pika. Da ne bom preveč kompliciral. 'Domača naloga': Mozart, Requiem. 1.) Ne celotno delo, poslušaj zgolj Introitus ter Agnus Dei. Na yt si izberi več različnih izvajalcev. Če si, upam, glasbeno nadarjena, ti bodo skladi kmalu prišli v uho, slišala boš pravo smešnico različnih interpretacij. Vzemi si čas. Par dni, kolikor pač želiš - oz. stopam po nevarnem robu, ker posegam v tvoj čas, tvojo integriteto. Kakorkoli, ko ti bodo skladbi prišli v uho in dušo, boš - končno 2.) poslušala izvajanje Mozart - Requiem - Celibidache, MPO (1995), ti dve skladbi. 3.) Ciljam na Agnus Dei. In kaj je tu domača naloga, se boš vprašala? Povem, ko boš po svoje 'obvladala' te tri točke. In, naj se ti ne mudi živet, ne boš nič zamudila. Energija sije, sije. :) P.S.: Močart ni biu Ruš. 🤗

Spoštovani, hvala za vaše usmeritve. Ok, vsekakor bom poskusila... V upanju, da me bo "presijalo". Do takrat pa lepo pozdravljeni. 😇

Dokončno 'presijanje' še sledi. Vsekakor je pa važna tudi pot. S tem, da je cilj presenetljiv. Prijetnega sonca želim.

Članek 'Spletni nasilneži' mi skoraj postavlja piko na 'i'. 'Presijanje': Začetni tekst Agnus Dei se trikrat ponovi, nato sledi "Sempiternam". Mozart postavi tu vmes tri glasbene pavze. Prvi dve sta med "mundi" in "dona", tretja med "reqiuem" in "Sempiternam. Ena (prva pavza) kot ena ima lahko samo svoje dialektično nasprotje, torej je zavezana v notranjo slabo neskončnost lastne dialektike. Pavza traja določen, (absolutno) samosvoj čas. Dva (druga pavza) sestoji iz para. Poleg prvotne dialektike je zavezana tudi v zunanjo dialektiko, kje pa priokus slabe neskončnosti že zgublja svojo aromo, svojo 'absolutnost'. Čas pavze se tu raztegne, vendar je razteg še vedno merljiv. Tri (tretja pavza) naj bi se pojavila ob 'logični tirnici' tam, kjer prvi dve, vendar se pojavi z zamikom. Tri, njena števnost, razbije dvojico para, razvrednoti parnost in s tem tudi dialektičnost, vnese tako rekoč popoln kaos. Tri je v svojem času neizmerljiv, neizmerljivost je neskončnost, je tista sledeča "Sempiternam". Seveda dirigent ne more enostavno odložiti paličico in prit nazaj čez neskončno časa in nadaljevati skladbo. Stvar je v podajanju 'naraščanja' teh treh 'čudnih' števnosti. Pri vsem mnoštvu interpretacij Requiema, ki jih ponuja internet, nisem nikjer opazil, da bi bil dirigent pozoren na to, ali pa vsaj striktno pozoren. (Morda ena vesela žalost: najslabšo verzijo sem pred 30 leti slišal od naših simfonikov - čista katastrofa) - Tišina, ki dela, ki je že v glasbi sami. Valentina Lisitsa, pianistka, je zelo pozorna na to, njena tišina je ponazorjena s plavanjem dlanmi nad klaviaturo. Plavanjem ...

Noro, … berem hieroglife iz vesolja. Instinkt mi ves čas na glas prišepetava, ampak razum hoče »črno na belem«. Moram reči – izjemno zanimivo (in nenavadno) razmišljanje, pravzaprav seciranje. No, vsekakor upam, da bo tudi mene nekega trenutka »uzrlo« natanko takšno razsvetljenje, ali »presijanje«, kot ga doživljaš ti. Imaš izjemno zanimiv - celo tudi matematični - pristop h glasbi. Sama na glasbo vse do sedaj nikoli nisem gledala tako. Seveda pa je razlog za to zelo verjetno potrebno iskati v (uf, kako zoprno mi je to »izreči«, pa vendar) razlikah med spoloma. Fokus, lov, razpršenost, dajanje stvari na kup in razmišljanje: pri ženskah bolj na široko in razpršeno, pri moških fokusirano, strogo😏. Hvala.

Priromal sem domov iz ... . In, pika na 'i', ki jo omenjam zgoraj, če te zanima kaj pomeni. Torej, ČE.

Seveda me zanima, zato ... prosim.

Pika na 'i' pomeni, da zapuščam ta portal. Zakaj? Ker mi je postalo za malo. Tu gor lahko normalno komuniciram s par ljudmi, ki jih lahko preštejem na prste ene roke. Vse ostalo je .... Zadnje dneve sem bil pozoren tudi na tisto, kar je opozoril 'srebrni': isti tipi z drugimi nicki. In res, pojavijo so novi nicki (na tem portalu sem nekje od novega leta), toda stavki, strukture stavkov, njih dolžine, povedi, pojmi, etc., so - grozno - enaki. Ravno tako je ideologija popolnoma enaka; po nareku iz štaba. To je verjetno tista skupina, ki jo je ta sam portal omenil. No, ta portal pa sebi ne postavi ogledala. Postal je, postaja vedno bolj populističen in vulgaren. Toleranca do sovražnega govora, do vulgarizma se približuje ničli. Drugače povedano: človek gre v neko gostilno, potem vanjo zahaja vsak dan, kmalu spozna njen živelj, všeč mu je, se prilagodi, smeje, zabava, včasih vrže resno debato, itd. Nato mu nekega dne, blago rečeno, presede. In gre raje opazovat... valovanje morja, ali pa gozdnih krošenj, ali pa travnih livad... Skratka, poskušati plavati kje drugje. ... No, če želiš komunikacijo z menoj, kakšno vprašanje, debate, ti bom posredoval gmail, ki ga bom danes tudi .. kako se reče... ne samo zaprl, ampak zbrisal.

Kot bi prebirala svoje misli. Tudi mene je začela zadeva preveč obremenjevati in vse prepogosto se sprašujem o smislu vsega tega. Predvsem pa o izgubi časa. Nek pameten človek mi je enkrat napisal: »…da stopiš v avtobus, plačaš neko minimalno ceno karte, nato te prevažajo po popolnoma neplodnih ulicah, njih namen je pa ne misliti, razvodenel čas prinese vsaj malenkost sprostitve…«, ki me je hkrati nasmejal in še malce bolj zaskrbel. Tu v resnici ni nobene sprostitve, vsaj ne na dolgi rok. Zelo redko sicer pride do precej zabavne debate, vendar pa je ta večinoma usmerjena v norčevanje in napadanje določene politične opcije, ki bi jo bilo potrebno za dobrobit naše države vsaj nevtralizirat, če ne …. In ravno tu je mene potegnilo v ... Četudi se mi je še tako upiralo komentirat, ali se sploh odzvat na trapaste komentarje, smo se "MI" vedno zelo pridno odzivali. Po mojem je bila tu storjena ključna napaka. Najbrž bi bilo bolj smiselno odzvati se z ignoranco. Ali pa vsaj vzdrževat »zaprto« debato. Tako pa smo tudi mi vpadli v »spletno avtobus demokracijo«, kot je bil pomenljiv naslov članka. tudi zame bi bilo dobro, da počasi zberem energijo, da dosežem »ubežno hitrost«, ki mi bo omogočila utiriti se v druge, koristnejše, boljše, lepše »tirnice«.

Sploh v zadnjem času sem pogosto (seveda tudi po svoji krivdi zaradi predivjih reakcij na provokacije v popolnoma nekonstruktivnih debatah) postala strelovod za vso negativno energijo (zato tudi nekajkratna menjava mojega imena). Kakorkoli že, če mi boš poslal e-naslov, ki ga boš danes tudi zaprl, bom težko komunicirala s tabo:) Torej bo bolje, da, če želiš, mi pišeš na: spomni se mojega prvega "imena", dodaj piko in besedo "indijanc". Kakorkoli že, bilo je prijetno komunicirati s tabo in želim ti vse dobro. Lepo bodi.🙂

Nekaj sem poskušal, ampak nisem prav razumel. No, če želiš, za enkrat je še obstoječ arvopart69t@gmail.com.