Argentinski nogomet v primežu nasilnih tolp in politike umazanih rok

Argentinski predsednik Mauricio Macri, ki je pred tedni v svoji predsedniški palači na zasedanju G20 gostil sam vrh mednarodne politike, je slaven ali neslaven po svojih pripombah o nogometu med javnimi nastopi. To včasih zmede njegove tuje sogovornike, med drugim tudi Vladimirja Putina. Temu je Macri leta 2016 na skupni novinarski konferenci z vsemi napori in neposrečenimi šalami skušal privabiti nasmeh na obraz.

"Upam, da pridemo v finale tekmovanja in imamo več sreče, kot smo jo imeli v Braziliji. Najbolj pomembno je, da dobro igramo, a le Bog in Messi bosta povedala, če lahko osvojimo pokal," je takrat izjavil Macri in upal na Putinovo odobravanje. A mu ni uspelo – kot že mnogokrat doslej.

To, da argentinski predsednik obožuje nogomet, ni skrivnost. Svojo politično pot je začel kovati že pred leti, ko je vodil enega najuspešnejših argentinskih klubov – Boco Juniors. A kljub mnogim kakovostnim igralcem, ki jih je svetu ponudila Argentina, nogomet tam predstavlja vse, kar v državi ne deluje. Po prevzemu oblasti je javnost od Macrija pričakovala veliko, a vsi upi na boljše čase so se kmalu pogreznili v zemljo, potem ko se je izkazalo, da je Macrijeva vlada še kako nesposobna v izvajanju potrebnih gospodarskih reform. Inflacija je danes že blizu 50 odstotkom (tako slabo je bilo le še v dvajsetih letih prejšnjega stoletja), obrestne mere segajo v višave, vrednost državne valute peso pa je močno padla. Seveda Argentina ni Venezuela, a je njena gospodarska (ne)uspešnost zaskrbljujoča.

Druga plat nogometa 

A nogomet, ki večini Argentincem predstavlja edini vir veselja, v zadnjih letih slika žalostne podobe. Argentinska reprezentanca, katero so mnogi kovali v zvezde, med drugim tudi Macri, je na munidalu v Rusiji razočarala. Politika je javnosti želela odvrniti pogled od vseh slabosti in pozornost usmeriti na klubski nogometni finale. Obeti so bili dobri, prvič po ustanovitvi Cope Libertadores leta 1960 sta se kar dva argentinska kluba uvrstila v veliki finale. A kar se je zgodilo pred finalom, je ponudilo še eno razočaranje.

Nasilni izgredi in odpovedane tekme niso v Argentini nič novega, a jih svetovna javnost ob spremljanju evropskih klubov večkrat spregleda. Argentinski nogomet je že vrsto let "poročen" s huliganstvom, tako kot je bil še kakšno generacijo nazaj angleški nogomet. Vplivne navijaške tolpe, imenovane Barras Bravas so nerešljiv problem za argentinsko vlado, ki je tudi tokrat dogajanje spremljala z nemočjo in očitno nezainteresiranostjo.

Po besedah župana Buenos Airesa Horacia Rodrigueza Larrete so nasilje bolj kot ne spodbudile oblasti, potem ko so vodji navijaške tolpe River Plate zasegli okoli 80.000 evrov in 300 vstopnic za veliki finale. Napad na avtobus z nogometaši Boce Juniors je bil tako v naprej pripravljen in dodelan do potankosti, nasilneži pa naj bi informacije o lokaciji vozila pridobili od podkupljivih policistov.

Kdo so Barras Bravas?

Barras Bravas veljajo za najnevarnejšo organizacijo navijačev na svetu. Med tolpami, katerih korenine segajo globoko v vodstva nogometnih klubov v Argentini, je šport že zdavnaj izgubil svoj pomen. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bile to skupine navijačev, ki so se organizirale za ogled določene tekme. Na stadione so prihajali z zastavami in s prepevanjem kazali zvestobo klubu. Nekaj let kasneje se je ta pripadnost nekako izgubila in nogomet je čez noč postal velik "biznis". Kot pripovedujejo nekateri nekdanji člani tolp, je bila udeležba v pretepih obvezna. V zameno so prejeli brezplačne vstopnice za tekme ter povabilo na praznovanje uspeha kluba, kjer ni manjkalo alkohola in marihuane.

Danes so pretepi med tolpami del igre, smrti pa so nekaj običajnega. Vsako leto zaradi nogometnega nasilja umre nekaj deset ljudi. Najzvestejši člani navijaških tolp so mladi fantje iz argentinskih slumov, ki s članstvom pridobijo občutek pripadnosti, pretepi pa jim predstavljajo prestiž.

"Razlika med argentinskimi navijaškimi tolpami in na primer angleškimi huligani je ta, da so bili slednji marginalizirani. Barras Bravas na drugi strani koristijo mnogih – politikom, policiji in vodstvu klubov," za InSight Crime pripoveduje sociolog Diego Murzi.

'Tisti, ki so nasilni, ostanejo zaščiteni'

Argentinski politiki celo večkrat najamejo skupine, da se pojavijo na političnih shodih, pridejo na volitve ali pa s plačanimi transparenti mahajo med nogometnimi tekmami. Pred leti so pozornost vzbudili navijači kluba River Plate, ki so med tekmo na stadionu izobesili plakat z napisom "Clarin miente" oziroma "Clarin laže", s čimer so izkazali svoje nasprotovanje opozicijskemu časopisu Clarin.

Povezave s politiko tolpam zagotavljajo legitimnost in jim dajejo popolno imuniteto za svoje zločine. "Razume se jih kot del spektakla. To pomeni, da še dolgo časa ne bodo izginili iz argentinske javnosti," pripoveduje Nicolas Balinotti, argentinski novinar.

"Tisti, ki so nasilni, na koncu ostanejo zaščiteni. Zaščiti jih sistem, ki bi jih moral kaznovati," pa poudarja Mariano Berges, nekdanji sodnik. Le en klic politika ali sodnika je dovolj, da je primer zaključen.

Argentinski politiki merijo moči na nogometnem igrišču 

Nekateri opazovalci v Argentini neuspeh argentinskih oblasti pri organizaciji finala pokala Libertadores pripisujejo rivalstvu znotraj Macrijeve stranke Cambiemos. Nesoglasja se naj bi krešala med predsednikom in notranjo ministrico Patricio Bullrich na eni strani in županom Buenos Airesa Horaciom Rodriguezom Larreto na drugi strani. A dejstvo je, da huligani in argentinska politika že vrsto let delujejo kot eno. Če je Macrijeva pripadnost Boci očitna, imajo tudi drugi politiki svoje nogometne ljubljence. Vodja delavske stranke Hugo Moyano je med drugim vpleten v škandal v povezavi s klubom Independiente.

Po vrhu vsega pa vodenje določenega kluba daje dobre obete za politično prihodnost. Trenutni predsednik Boce Daniel Angelici in njegov "kolega" pri Riverju Rodolfo D’Onofrio naj bi že imela politične težnje.

Napad na avtobus Boce in odločitev, da tekmo izvedejo v Madridu, sta nedvomno začasno zaustavila ambicije Angelicija in D'Onofria. A ne za dolgo. Na drugi strani so največji poraženci spet navadni ljudje – navijači obeh klubov, ki si glede na gospodarske obete države, ne morejo privoščiti letalske vozovnice do Španije, kaj šele vstopa na sloviti Santiago Bernabeu.

"Ni ne slabo ne dobro, je nepopravljivo," tako je nekoč "peronizem"(gibanje nekdanjega argentinskega predsednika Juana Dominga Perona) komentiral pokojni argentinski pisatelj in pesnik Jorge Luis Borges. S tem lahko danes opišemo tako argentinski nogomet kot tudi državo samo.