Najprej so drug drugemu grozili z ladjami, zdaj Kitajci na "oglede" pošiljajo letala, in to v neposredno bližino japonskega zračnega prostora. Napetost med državama tako ne pojenja.
Vsaj uradno je jabolko spora nenaseljeno kamnito otočje, ki naj bi skrivalo nekaj nafte in zemeljskega plina. Japonci ga imenujejo Senkaku, Kitajci Djaoju. Neuradno pa vzpostavljanje novih razmerij moči v regiji.
Polet kitajskih letal (pre)blizu Japonske se je sicer zgodil le malo po tem, ko je japonska dobila novo vlado.
Čeprav večina razkazovanju mišic politikov obeh držav za zdaj ne pripisuje večjega pomena, avstralski profesor in obrambni strokovnjak Hugh White meni, da je razmišljanje, da gre za manjši besedni spopad, zelo napačno.
Prepričan je, da je to uvod v vojno, v katero bosta državi potegnili še ZDA. Za Sydney Morning Herald je dejal, da smo trenutno priča vsemu, kar je ponavadi uvod v vojno.
"Spori se običajno začnejo zaradi nečesa nepomembnega. Tokrat gre za različno poimenovano "goro kamenja sredi morja". A to ne pomeni, da bo spor miroljuben ali kratek," meni White, ki dodaja, da takšen spopad ni v nikogaršnjem interesu, vojna med tremi najbogatejšimi državami, od katerih sta dve oboroženi z jedrskim orožjem, pa na prvi pogled smešna ideja.
A seveda gre za več kot "goro kamenja". Gre za oblast v Pacifiku, kjer Kitajska izziva ZDA, meni White in opozarja, da je ameriški predsednik Barack Obama Pentagon že pozval, naj pripravi načrt, kako zavarovati ameriške interese, če bo Kitajska še naprej širila vpliv v Pacifiku, kjer so do zdaj kraljevale ZDA.
Otočje Senkaku namreč ni edino, ki ga Kitajci želijo na zemljevidu označiti kot svoj teritorij. V Južnem kitajskem morju Peking zahteva nadzor nad širokim območjem od otoka Hajnan pa vse do Singapurja. Zato je na mizi več odprtih ozemeljskih sporov z državami, kot so Brunej, Malezija, Filipini, Tajvan in Vietnam. Marsikoga v regiji pa moti, da Kitajska gospodarski vzpon enači z vodilno politično močjo v regiji.
V odgovor na kitajske ozemeljske težnje so ZDA za zdaj povečale vojaško prisotnost na tem območju in opravile več skupnih vojaških vaj z vojskami držav zaveznic, ki jim Kitajska v Južnem kitajskem morju povzroča težave. ZDA so na tem območju nazadnje posredovale leta 1964, epilog pa je bila vojna v Vietnamu.
White je sicer prepričan, da za začetek vojne najbrž ne bi bilo potrebno veliko, precej dlje pa bi trajalo, da bi se vojna, v kateri bi katera od treh držav le težko zmagala, končala. Bi pa imela hude politične in gospodarske posledice.
Nevarnost je po Whitovem mnenju še toliko večja, ker nobena vlada v otoškem sporu ne bo želela priznati premoči druge države, med Japonci in Kitajci so namreč na dan privrele vse zgodovinske zamere.
Diplomacija trenutno ne deluje, obe državi pa vsaka po svoje računata na to, da bodo red naredile ZDA.
V Pekingu tako menijo, da bodo ZDA, ker se pač ne želijo zapletati v tuje vojne, prepričale Tokio, da se umakne iz spora. Tam pa upajo na neomajno podporo ZDA, ki bi k umiku prisilila Kitajsko. Ta teorija izhaja iz prepričanja, da bo tudi Peking raje popustil, kot da bi tvegal pretrganje odnosov z ZDA. V tem odnosu naj bi namreč še vedno veljalo, da Kitajska bolj potrebuje ZDA kot obratno.
KOMENTARJI (177)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.