Sreda, 19.2., polovica naše mednarodne odprave je zbolela – blaga driska, blago bruhanje. Verjetno smo zadnje dni jedli preveč solate, bo kmalu minilo. Včerajšnja dobrodelna dražba z naslovom »Welcome to Babylon« je odlično uspela, nabrali smo 121 dolarjev. Dražil sem civilizacijo, kulturo, pripomočke za preživetje v ekstremnih pogojih in najnujnejše za »The Day After«. Jutri izpeljem še eno dražbo v hotelu Al Fanar in sredstva za izdelavo ogromnega transparenta (25 x 3 m) bodo zagotovljena. Transparent z napisom »Bush cel svet te gleda« bomo razobesili z mostu čez reko Tigris. Gospod Osama, iraški zdomec z avstralskim državljanstvom nam pomaga pri nakupovalni logistiki.
Zjutraj sva z Marto v kopirnici gospoda Sulejmana izdelala propagandni letak. Posodil nama je svoj računalnik s tiskalnikom. Mož je Kurd, kristjan, oženjen z muslimansko iračanko. Imata dva otroka. Mudilo se mu je v vrtec, pa se je bilo treba vrniti v naš hotel, kjer so nam, potem ko smo kupili papir, dali na razpolago kopirni stroj. Lepljenje letakov po hotelih, v katerih stanujejo različne skupine prostovoljcev iz vsega sveta. Njihovo število se je povzpelo na približno 300. Jutri priletita dve čarter letali z drugo generacijo Živih ščitov. Glavnina že prisotnih ščitov se zgodaj popoldne vrne z dolgimi nosovi – povabljeni so bili na razgovor z direktorjem fondacije Prijateljstva in miru, doktor Abdelrazzakom El Hašimijem. Fondacija, nekakšna nevladna organizacija, se ubada s koordinacijo naših aktivnosti v Bagdadu. Na svoje veliko presenečenje so se znašli na otvoritvi trodnevnega »mednarodnega kongresa študentov« v podporo Iraku, pod pokroviteljstvom Velikega dobrotnika osebno. Naša frakcija se je vsem uradnim dogodkom odpovedala že pred tremi dnevi. Dobro se zavedamo, da smo relativno lahek plen, sladek predmet manipulacije vseh vpletenih v konflikt.
Med vožnjo do prestižnega hotela Palestina, v katerem je nastanjena glavnina tujih delegacij, ugotovim, da ena od zračnic pušča. Razlog za veselje, neplaniran obisk pri vulkanizerju. Fantje so spretni. S šefom mahava z rokami, pokava frise in se reživa. Potem se njegov podrejeni zavali v direktorski stolček, prižge cigareto, dvigne telefon in zahteva fotografijo. Življenje v Bagdadu teče normalno, ljudje so se navadili živeti s permanentno grožnjo vojne. To ni fatalizem, je dnevna praksa.
Guma je popravljena v času dve čajev. Opogumljen pohodim plin v smeri press centra, še tam razobesim vabila na dražbo in potem kar nadaljujem, po široki avtocesti, ki pelje iz mesta proti jugu. Na kontrolni točki me ustavi vojak. Ne zna angleško. Z rokami nakazuje vprašanje: imate dovolilnico? Prijazno se smehljam, ponavljam ime najbljižjega mesta in mu nudim potni list. Vojak pokliče nadrejenega, malo se smejemo in potem smem naprej. Peljem proti mestu Hilla, rad bi malo miru. Na obeh straneh ceste se v neskončnost raztezajo polja, ki jih vsake toliko popestri aplmova oaza. Nekatera so gola, prekrita s plastjo soli. Zaradi preintenzivnega namakanja, ali kaj. Kaže, da gre za nekakšno inačico kolobarjenja: ko po nekaj letih uporabe polja prekrije sol, jih pustijo nekaj časa pri miru, nato z ogromnimi bagerji prekopljejo ledino in nov ciklus se lahko začne. Sadja in zelenjave vsekakor ne primanjkuje, vsaj v tem letnem času ne.
Cesta je polna vseh vrst vozil: ameriških limuzin, nekaterih muzejske vrednosti, japonskih terencev, tovornjakov, avtobusov in minibusov, ki ustavljajo točno tam, kjer potnik želi, najdejo se tudi konjske vprege, motorčki, kolesa... Z vozil vihrajo bele ali zelene zastave, morda praznik? Kar nekje, kakih 70 km ven iz mesta, zavijem na enega od kolovozov, ki peljejo skozi neskončna polja. Naenkrat je mir. Ob cesti moški iz trstike pletejo grobe preproge, ki se, kot vidim kmalu kasneje, uporabljajo za prekrivanje preprostih poljskih kolib. Čez se nameče blato in streha je gotova. Kolibe so polne malih otrok, na zasoljenem polju nekoliko starejši otroci igrajo nogomet.Ženska v glinenem kurišču na prostem pripravlja obrok hrane. Elektrike ni, voda se leno pretaka po kanalih, ki prepredajo polja. Ptiči se prerekajo v plitvih lužah. Tako blizu, a vendar tako daleč od sveta. Redki odrasli so izredno prijazni, bistveno bolj zadržani kot mestna populacija. Okoli kolib se pasejo krave, ovce in bivoli. Približam se trem odraslim moškim, slikamo se, jih prosim za naslov, da jim pošljem fotografije, pa mi z gibi nakažejo, da ne, da jih bo policija zaprla. Med potjo nazaj se ustavim na bencinski črpalki, dizel je praktično zastonj. Pristopi mi upravnik in se v lepi angleščini predstavi. Prihaja iz Sudana, Kartum. V Iraku živi kakih 20.000 Sudancev in 100.000 Egipčanov. Gospod mi ne dovoli plačati in le nerad sprejme darilo za svoje otroke. Povsod ob cesti so z vrečami peska improvizirani bunkerji. Starejši rezervisti učijo še starejše civiliste rokovanja s kalašnikovkami.
Nekaj metrov naprej so premične stojnice z zelenjavo in sadjem. Vse skupaj je ovito z vzdušjem brezskrbne normale. Ekskurzija deklic mi zavzeto maha z avtobusa, ljudje pozdravljajo z dvignjenimi palci ali z victory znakom. Na kontrolni točki me vojak prepozna in mi samo namigne naprej. Sonce se izgublja v večerni meglici. Promet se zgosti, vozi se brez pasov, luči in ostalih omejitev. Nesreč je zelo malo. V predmestjih se vrstijo palače z baročnimi stebri in ostalim kičem, ograjene z bodečo žico. Zdijo se prazne, življenje se odvija v notranjosti. Na slepo se vozim skozi Bagdad, mesto je dokaj umazano, a kljub temu moderno. Revščine ni videti veliko, čeprav čutim, da je. Naš koordinator, gospod Bagdadi zasluži naprimer 20 dolarjev mesečno. Naredim, napako in v plastik fantastik baru popijem milkshake, šele potem vidim, kje leži led, ki ga meljejo v pijačo. Bomo videli jutri. Prodajalec cigaret mi pove, da je bil leta 79 v Beogradu, da se je sprehajal po Kalemegdanu.
V hotelu me zagleda gospod Fa'ar in me potegne na stran: danes greva v gledališče. Cel dan nisem nič jedel, intenzivnost njegove komunikacije, me izčrpava. Kmalu sva v predverju gledališča. Fa'ar me predstavi igralcem, direktorju in lastniku gledališča, ki se lepo spomni filma, v katerem Richard Burton igra Tita. In tiste scene, ko se sredi polja sušijo oprane obveze, ki jih bo treba uporabiti še enkrat in še enkrat. Leta 1991 je bilo v Bagdadu 7 gledališč, danes jih je 22. Predstava je komedija, občinstvo glasno sodeluje, pravo ljudsko gledališče. Igralci morajo imeti debelo kožo. Dobri so, dvorana se trese od smeha. Gre za zgodbo o dobrodušnem Indijcu, ki je prišel v Irak s trebuhom za kruhom. Fa'ar pravi, da je smeh zdravilen. Mu nimam kaj oporekati.
