Po pogojni obsodbi aretacija zaradi novih obtožb

Potem ko je danes Elmer kot pogojno svoboden mož odkorakal s sodišča, ga je zaradi novih obtožb, povezanih s ponedeljkovo predajo podatkov ustanovitelju WikiLeaksa Julianu Assangeu, kmalu zatem aretirala švicarska policija.

Po poročanju Guardiana je na sojenju priznal, da je tretji osebi posredoval podatke, kot tudi, da je svojim nekdanjim nadrejenim pošiljal grozilna pisma. Prepričan je, da ga je nekdanji delodajalec zasledoval in nadzoroval, kar ga je preplašilo.

''Bil sem v ekstremni situaciji. Logično je, da sem razvil obrambno strategijo.'' Ta je imela podobo elektronske pošte iz leta 2005, v kateri je banki Julius Bear grozil, da bo švicarskim, britanskim in ameriškim davčnim uslužbencem razkril podatke o komitentih banke, za katero je nekoč delal.

Grožnjo je uresničil leta 2007, ko je WikiLeaksu posredoval nekatere od podatkov, do katerih je imel dostop v preteklosti. Njegovo ravnanje je po navedbah tožilstva privedlo do sodnega pregona najmanj enega od klientov banke.

V ponedeljek je Elmer ustanovitelju WikiLeaksa predal podatke o davčnih multinacionalkah, finančnih podjetjih in premožnih posameznikih iz številnih držav.

Rudolf Elmer je bil do leta 2002 višji uslužbenec podružnice švicarske banke Julius Bear na Kajmanskih otokih, davčni oazi na Karibih. Na današnjem sojenju se je izkazalo, da ga je banka odpustila, potem ko je zavrnil preizkus z detektorjem laži. Elmer je povedal, da je podatke posredoval zato, ker je čutil moralno obvezo razkriti davčne utaje, ki po njegovem prepričanju škodujejo družbenemu blagostanju.

Po prepričanju nekdanjega bankirja so aktivnosti banke nemoralne in kaznive. ''Bolj ko je napredovala moja kariera pri Juliusu Baeru, bolj jasno mi je postajalo, da sem se vpletel v nezakonita dejanja, ki se zahtevajo od mene.''

Tožilstvo ga je spoznalo krivega izsiljevanja, ker je leta 2004 banki poslal elektronsko pošto, v kateri se je bil v zameno za 50.000 frankov pripravljen odpovedati podatkom.
Elmer je nasprotno trdil, da je banka preganjala njega in njegovo družino, ponujala pa naj bi mu celo 500.000 frankov, če ne razkrije široko razpredene prakse utaje davkov bogatih in politikov.

Elmer se je v točki obtožnice, ki ga je bremenila kršitve bančne tajnosti, v kateri je bil prav tako spoznan za krivega, zagovarjal, da ni mogel kršiti švicarske zakonodaje o bančni tajnosti, ker so vse sporne informacije vezane na podružnico banke na Kajmanskih otokih, ki ne spadajo pod pristojnost švicarskih organov pregona.