Clintonov osebni prijatelj in njegov najbolj goreč zagovornik v aferi z nekdanjo pripravnico Monico Lewinsky James Carville, je skupaj z Robertom Shrumom in Stanleyjem Greenbergom oblikoval zmagovito kampanjo, medtem ko je Benjaminu Netanjahuju stal ob strani republikanski politični strateg Arthur Finkelstein.
ZDA so imele v izraelskih volitvah veliko vlogo, pri čemer pa Clinton ni ponovil napake iz leta 1996, ko je javno podprl Šimona Pereza, kar je posredno prispevalo k Netanjahujevi zmagi. Viri blizu Bele hiše trdijo tudi, da je Clinton pred volitvami večkrat poklical palestinskega voditelja Jaserja Arafata in ga zaprosil, da se vzdrži provokativnih izjav, ker bi to le pomagalo k zmagi ''nepravega'' kandidata. Clintonova administracija, ki je veljala do Netanjahujeve sestave vlade kot najbolj proizraelska od vseh dotedanjih, je bila z Netanjahujem vse prej kot zadovoljna. Politični analitiki v ZDA menijo, da je prišlo celo do paradoksa, ko je bil Arafat bolj dobrodošel gost v Washingtonu kot pa premier Izraela.
Clinton in Netanjahu sta sodelovala po sili razmer, pri čemer mu je Bela hiša najbolj zamerila zavlačevanje pri izvajanju sporazuma iz Wye Riverja, ki je bil dosežen lani pod Clintonovim pokroviteljstvom ob sodelovanju pokojnega jordanskega kralja Huseina. Nobena skrivnost ni, da je v Izraelu zmagal favorit Američanov, kar zbuja upanje, da se bo mirovni proces premaknil z mrtve točke.
