Nobelova nagrada za literaturo Svetlani Aleksijevič

Nobelovo nagrado za literaturo letos prejme beloruska pisateljica Svetlana Aleksijevič, je v Stockholmu sporočila Kraljeva švedska akademija. Po njihovi obrazložitvi je Aleksijevičeva nagrado dobila za svoje "polifonične zapise, spomenik trpljenju in pogumu v našem času".

Več let je zbirala gradivo za svojo prvo knjigo U vojny ne ženskoe lico (Vojna nima ženskega obraza, 1985), ki temelji na intervjujih s številnimi ženskami, ki so doživele drugo svetovno vojno. Gre za prvo delo iz pisateljičinega cikla Glasovi utopije, v katerih je življenje v Sovjetski zvezi opisala z vidika posameznika. "S pomočjo svoje izjemne metode - skrbno sestavljenega kolaža človeških glasov - Aleksijevičeva poglablja naše razumevanje celotnega obdobja," piše na spletni strani nagrade.

Pisateljica je v svojih delih zajela nekatere najpomembnejše dogodke med in po sovjetskem obdobju, ki so vplivali na Belorusijo, vključno z jedrsko nesrečo v Černobilu, sovjetsko-afganistansko vojno in razpadom Sovjetske zveze.

Posledice černobilske nesreče iz leta 1986 je tematizirala v knjigi Černobilska molitev (1997), ki po avtoričinih besedah ni knjiga o Černobilu, temveč o svetu po Černobilu. V slovenskem prevodu je izšla pri založbi Modrijan, poslovenila jo je Veronika Sorokin.

Knjiga Cinkovye mal'čiki (Dečki iz cinka,1989) je pričevanjski portret deset let trajajoče sovjetsko-afganistanske vojne (1979-1989), zadnje delo iz cikla Glasovi utopije pa je Vremja second hend (Čas iz druge roke, 2013). Še eno zgodnejše delo, ki sodi v pisateljičin monumentalni projekt, je knjiga Poslednie svideteli (Zadnje priče, 1985).

Prejemnica številnih mednarodnih nagrad

Kot poroča francoska tiskovna agencija AFP, je s svojim čustvenim pripovedovanjem o černobilski nesreči in drugi svetovni vojni, ki temelji na pričevanjih, dosegla mednarodno priznanje. Njeni zapisi grozot v prvi osebi skozi besede prič so bili prevedeni v številne jezike, prejela je več mednarodnih nagrad. Zaradi pričevanj v Dečkih iz cinka se je morala zagovarjati pred sodiščem.

Njene knjige, ki so napisane v ruščini, v njeni domovini, ki jo je dolgo vodil avtoritarni predsednik Aleksander Lukašenko, niso izšle, kar je avtorica opredelila za "neželeno cenzuro". Zaradi kritike režima je Aleksijevičeva občasno živela v tujini, med drugim v Italiji, Franciji, Nemčiji in na Švedskem.

'Černobilsko molitev bi moral prebrati vsak Evropejec'

Novinar in poznavalec nekdanje Sovjetske zveze Branko Soban je vesel, da je nagrado prejela Aleksijevičeva, ki je po njegovem mnenju izjemna pisateljica. Kot je dejal, so bile njene knjige v nekdanji Sovjetski zvezi prepovedane, ker je pisala o stvareh, ki jih je oblast prikrivala.

Pri tem je navedel vojno v Afganistanu in černobilsko problematiko, ki jo je opisala v Černobilski molitvi. Ta knjiga, kot pravi, "bralcu trga dušo in srce". V njej namreč Aleksijevičeva piše o vsem, kar se je dogajalo ob nesreči, o tem, kako je oblast lagala javnosti in svojcem žrtev, je pojasnil Soban, ki meni, da bi moral knjigo prebrati vsak Evropejec. Aleksijevičeva se sicer lahko pohvali z več knjigami, "a tudi če bi napisala zgolj Černobilsko molitev, bi si zaslužila Nobelovo nagrado", je prepričan Soban.

Pisateljica, znana po hlepenju po resnici, je bila nezaželena tako v Sovjetski zvezi kot pozneje v neodvisni Belorusiji, zato večinoma živi v tujini, je še povedal Soban, ki ga zanimajo zdajšnji odzivi tako Minska kot Moskve. Ob tem je prepričan, da se avtorica ne bo kmalu vrnila v Belorusijo.