Med nastopom v spodnjem domu britanskega parlamenta je Tony Blair poudaril, da ni nobenega trdnega dokaza, ki bi kazal na sistematične zlorabe iraških ujetnikov v zaporih pod britanskim nadzorom, "edini dokaz so fotografije, ki pa so skoraj gotovo ponarejene." Kot je dejal, so bile te obtožbe na račun britanskih vojakov v Iraku zelo škodljive, vendar pa so se britanske oblasti kljub temu takoj spoprijele z njimi.
Italijanska vojska vedela za mučenja
Vdova v Iraku ubitega italijanskega karabinjerja je s svojimi izjavami spravila v zadrego vlado italijanskega premiera Silvia Berlusconija. V nekem televizijskem pogovoru je Pina Bruno, vdova pokojnega Massimiliana Bruna, dejala, da so bili odgovorni v italijanski vojski v Iraku seznanjeni s hudimi kršitvami človekovih pravic in mučenji ujetnikov. Njen mož je namreč obiskal zapor, v katerem je videl ujetnike v grozljivem stanju. "Moj mož je videl ujetnike, ki so bili goli in hudo poškodovani. Ni pa videl, s čim so jih poškodovali," je povedala Pina Bruno. "Prepričana sem, da so bili italijanski generali seznanjeni z mučenji. Sedaj pa se obnašajo, kot da niso nič vedeli. Ne razumem, zakaj ne povedo resnice," je še dejala.
Italijanski obrambni minister Antonio Martino je pred italijanskimi poslanci zatrdil, da vlada v Rimu ni bila nikoli obveščena o slabem ravnanju z ujetniki v Iraku. "Vlada ni nikoli prejela informacij o zlorabah, ne od Mednarodnega odbora Rdečega križa ne od katerega drugega vira," je Martino še odvrnil na navedbe vdove Massimiliana Bruna.
Vodstvo italijanskih karabinjerjev je zanikalo navedbe vdove karabinjerja Massimiliana Bruna. Karabinjerji so v sporočilu za javnost zapisali, da nikoli niso imeli nobenih podatkov glede mučenja iraških zapornikov. Brunovi nadrejeni pravijo, da od njega niso nikoli dobili nobene informacije glede zlorab zapornikov v strani koalicijskih sil, še piše v sporočilu.
Polkovnik karabinjerjev Carmelo Burgio, ki je bil do marca poveljnik v Iraku, pa je za italijanski časnik Corriere della Sera dejal, da je Bruno svoji ženi morda govoril o zaporu v Nasiriji, ki ga niso vodile ameriške enote, ampak Iračani in kjer so bila mučenja močno razširjena. "Na ujetnikih smo pogosto opazili znake mučenja. Ko pa smo o tem obvestili iraške paznike, so bili začudeni nad našim odzivom. Za iraške policiste je bilo običajno, da so ujetnike ob sprejemu pretepli," je še dejal Burgio. Kot je še ocenil, je morda Bruno obiskal omenjeni zapor med patruljo in o tem nato govoril svoji ženi.
V Iraku metode iz Gvantanama?
V ZDA sta pred senatnim odborom za oborožene sile pričala general Antonio Taguba, ki je napisal poročilo o zlorabah, in podsekretar za obveščevalne zadeve Pentagona Stephen Cambone, ki sta si nasprotovala glede ključnega vprašanja odgovornosti. Taguba trdi, da so bili vojaški policisti pod poveljstvom obveščevalcev, Cambone pa je to zanikal. Sodeč po odnosu do obeh zaslišanih, so senatorji bolj verjeli vojaku filipinskega rodu, ki so ga neizmerno hvalili za pogum, ker si je upal sestaviti kritično poročilo.
Taguba je 3. marca dokončal poročilo o svoji preiskavi razmer v ameriških vojaških zaporih v Iraku, v katerem je odkril hude kršitve. Taguba je sicer priznal, da ni odkril nobenega dokaza, da je kdo od nadrejenih ali od vojaških obveščevalcev ukazal vojaškim policistom, naj ravnajo z ujetniki, kot so, vendar pa je ponovil, da so mladi vojaki zanesljivo poslušali navodila bolj izkušenih vojaških obveščevalcev. Ameriška administracija si sicer prizadeva škandal pospraviti pod preprogo z obtožbami skupno 13 vojakov in častnikov, proti katerim so bile vložene obtožnice ali izdani ukori.
Ključno vprašanje, ki je zanimalo senatorje, pa je, kdo je vojakom naročil, kaj naj delajo, saj skoraj nihče ne verjame, da bi se sami spomnili, da je potrebno ujetnike slačiti in posiljevati. Predsednik odbora za obveščevalne dejavnosti John Warner je menil, da vse kaže na to, da je bila ta tehnika del zasliševalskega procesa v katerem so zapornikom grozili, da bodo poniževalne fotografije pokazali njihovim družinam. Vodilni demokrat v odboru Carl Levin pa je Tagubo vprašal, če se strinja z mnenjem Mednarodnega komiteja Rdečega križa, da so bile te metode sistematične, in Taguba je odgovoril pritrdilno.
Cambone je medtem zatrjeval, da je bilo vedno jasno, da za Irak veljajo določila Ženevskih konvencij, za razliko od Guantanama, kjer ta ne veljajo, čeprav so menda tudi tam z zaporniki ravnali v skladu s konvencijami. Iz zaslišanja je postalo jasno, da je do spremembe odnosa do zapornikov prišlo lani septembra, ko je Irak obiskal poveljnik Guantanama, general Geoffrey Miller, ki je priporočil, naj vojaški policisti sodelujejo pri vzpostavljanju pogojev za uspešno zasliševanje. To z drugimi besedami pomeni mehčanje zapornikov pred zaslišanjem, kaj pa to pomeni, je razvidno iz fotografij. Cambone je trdil, da to ne pomeni to, ampak, da je Millerjevo priporočilo pomenilo le to, da naj vojaki na primer poslušajo, kaj se pogovarjajo zaporniki med sabo in to povedo zasliševalcem. Taguba je dejal, da je to priporočilo odprlo vrata za ravnanje vojakov, ki je vidno na fotografijah.
