Mednarodni mirovniki, ki so se odpravili pomagati ljudem v begunsko taborišče Balata, v bližini Nablusa, so bili žrtve živčnih izraelskih vojakov, ki so jih za pomoč Palestincem kaznovali s težkimi udarci. Skupina tridesetih mladih ljudi, skupaj s štirimi palestinskimi zdravniki in dvema medicinskima sestrama, se je odpravila po popolnoma prazni in opostošeni cesti. Z belo zastavo v rokah so napredovali po poti, čeprav so jih izraelski vojaki opozarjali s svarilnimi streli. Po nekaj urah so s težkimi nahrbtniki, v katerih so prenašali hrano, prispeli do begunskega taborišča. Pred vhodom so stali izraelski vojaki, ki so jim ukazali naj se vrnejo v Nablus. Razočarani mirovniki so se začeli vračati. Čez čas jih je ustavila druga patrulja izraelskih vojakov, ki so zatrjevali, da ne smejo v Nablus, pač pa se morajo vrniti v Balato. Mladi so se znova vdali in ponovili pot proti taboru, kjer so jim vojaki tokrat dovolili vstopiti.
“Ljudje so lačni, od njihovih domovanj so ostale zgolj ruševine,” pravi 24-letni danski študent Dennis, ki je potovanje v Mehiko zamenjal za pomoč Palestincem na Bližnjem vzhodu. Od Nablusa je zares ostalo bolj malo. Revni ljudje so po tednih izraelske ofenzive še revnejši. “Ljudje nimajo ne hrane, ne obleke, ne domov, verjamejo, da jim ne ostane drugega, kot da se razstrelijo nekje v Izraelu in s tem opozorijo Izraelce, da jim delajo krivico,” razlaga Dennis samomorilske napade, ki postajojo iz meseca v mesec pogostejši. Petletni dečki, ki so še ena, nova generacija, rojena v begunskih taboriščih, si želijo postati samomorilski napadalci. Podobno, kot si naši otroci želijo postati pevci, igralci, zdravniki, si palestinski dečki želijo postati vojaki, borci in samomorilski napadalci. Palestinci ne verjamejo več v pogajanja,” razlaga Thomas, ki je preživel pet dni med družinami, ki že leta živijo v begunskem centru. Nekateri izmed njih so izgubili najbližje, drugi so ostali brez domov, nihče od njih pa nima dela, ki bi zagotavljalo preživetje.
Mednarodni prostovoljci, ki bi s svojim prihodom radi pokazali Palestincem, da niso sami, da jim vendarle nekdo stoji ob strani, so prinesli ljudem najnujnejše. Hrano, vodo, bombone za otroke ter povoje in zdravila za najnujnejšo zdravstveno pomoč. Proti večeru so se odpravili nazaj v mesto Nablus.
Na poti jih je ustavila patrulja izraelskih vojakov, tokrat elitna enota. S tremi oklepniki in dvema tankoma so zaprli pot množici mirovnikov, ki so v znak premirja dvigali belo zastavo. Vojaki so zahtevali naj tujci nadaljujejo pot, pustijo pa Palestince, češ da kršijo policijsko uro. Mirovniki so se po uri prerekanja vlegli na Palestince in jih tako skušali zaščititi s svojimi lastnimi telesi. Vojaki so jim nekaj časa ukazovali, da morajo odnehati, sicer jih bodo aretirali. Mirovniki pa so vztrajali. Katy, ena izmed ameriških prostovoljk je po mobilnem telefonu priklicala nekega izraelskega odvetnika, ki je zatrjeval, da vojaki delujejo proti zakonu. Katy je odvetnikove besede posredovala vojakom, ti pa so vpili, da so oni nad zakonom. 20 letnega britanskega študenta Miko so s težkimi vojaškimi čevlji obrcali v glavo, le nekaj let starejši Američan Jordan je dobil modrice po hrbtu in rebrih. Dva fanta sta skupila pretres možganov. Tako dolgo so jih pretepali, da so izpod njihovi teles izvlekli palestinske zdravnike, do medicinskih sester jim ni uspelo priti.
Preden so jih izpustili, ali bolje rečeno nagnali proti Nablusu, so še skrbno preverili fotoaparate in kamere, uničili filme, nekemu dekletu celo digitalno kamero. Katy, ki je snemalo dogodke na diktafon, je ostala brez njega. Uničili so ji tudi mobilni telefon. Mladi mirovniki, ki so prišli od blizu in daleč, da bi pomagali ljudem, se sprašujejo: “Le kaj se dogaja Palestincem, ko nas ni tukaj?”