V minulih dneh so aretirali tri moške, ki jih obtožujejo vohunjenja za Izraelce. Aretirani bi naj od leta 1993 zbirali podatke o libanonski militantni organizaciji Hezbolah ter libanonski in sirijski vojski. Dogodek spominja na septembrsko aretacijo 200-tih mož, članov patriotskega gibanja, ki so se z geslom »suverenost, neodvisnost in svoboda«, borili proti sirijski dominaciji. 20000 sirijskih vojakov še vedno kontrolira državo, da ne bi ponovno izbruhnili nemiri med različnimi militantnimi skupinami. V državljanski vojni med letoma 1975 in 1990 so izbruhnili krvavi boji med različnimi milicami, ki so se v različnih obdobjih obrnili eni proti drugim. Konec sedemdesetih so se vmešali tudi Izraelci, ki so najprej zasedli jug države, nato pa 1982-tega prodrli vse do prestolnice. V lovu na Arafatovo gibanje PLO so večkrat bombardirali Beirut in si tako nakopali sovraštvo Libanoncev. Po letu 1990, ko se je izraelska vojska umaknila iz zasedenega juga Libanona, so nekateri prepričani, da bi se Libanon moral spraviti z Izraelci. Pred prosirijsko oblastjo, si tega nihče ne upa spregovoriti na glas. Vsak najmanjši upor proti sirijski nadvladi, lahko sproži proizraelske obtožbe.
Lanskega septembra so južno od Beiruta aretirali nekaj mladih patriotov, ki so pod vodstvom nekdanjega generala Auna, ki živi v ekzilu v Franciji, z letaki in internetnimi stranmi so širili protisirijsko propagando. Iz odvetniške pisarne, kjer so se srečevali, so pobrali računalnike in razne dokumente, njih pa naložili na avtomobile ter odpeljali v ječo. Med njimi so bili večinoma novinarji, odvetniki, inženirji ter drugi predstavniki libanonske intelektualne elite. Ko so sorodniki in znanci kasneje protestirali pred sodno palačo, so jih varnostniki razgnali z brcami in udarci. Še vedno ni znano koliko so jih izpustili in koliko jih še vedno čaka v strogih, s sirsko vojsko varovanih zaporov. Gebran Tueni, novinar libanonskega časnika An-Nahar, je eden tistih srečnežev, ki so ga izpustili. "Bilo je. Kot da bi se zgodil vojaški udar," se spominja. "Kot da bi bili pripravljeni vse storiti, da bi nas aretirali in odstranili." Adonis Akra, diplomant francoske Sorbonne trdi, da patriotsko gibanje nima orožja, niti svojih idej ne vsiljuje z nasiljem. "Radi bi samo ohranili libanonsko identiteto, predvsem pa hočemo umik izraelskih vojaških sil iz naše države," pravi Akra.
Po tem, ko se je pred 17-timi meseci začela palestinska vstaja, so tudi arabski voditelji postali bolj pozorni na svoje ljudi. V Siriji je so prepovedali javne politične razprave, v Jordaniji omejili demonstracije in izražanje vsakršne politične volje, v Egiptu pa podpirajo zgolj protiameriške ter protiizraelske demonstracije. Tudi libanonska oblast pod sirijskim pokroviteljstvom, je pristigla peruti vsem, ki so pokazali najmanjše nestrinjanje z uradno vladno politiko. V današnjem Libanonu vladajo prav ti, ki so zmagali krvavo 15-letno vojno, ki se je nihče noče spominjati. Na vodilnih polžajih so večinoma suni muslimani, ki so najbližji sirijski oblasti. Kristjani, ki so bili na oblasti pred vojno, so zdaj potisnjeni v ozadje. Zdajšnji premje Rafik Hariri je vojno preživel v Saudski Arabiji, kjer si je z gradbenimi projekti pridobil miljonsko premoženje. Libanon je še vedno v rokah bogatih družin, ki manipulirajo njegovo politično in ekonomsko strukturo. Bogati si lahko privoščijo nakupovanje v novem Haririjevem trgovskem centru, ki spominja na londonski Harrods, kjer je na policah najti tudi najdražji kaviar na svetu. Intelektualna elita, ki jo večinoma sestavljajo frankofoni kristjani ter suni muslimani je prepričana, da bi Libanon zasijal v vsem svojem siju, če bi se lahko znebili barbarskih Sirijcev. Že če srečaš na cesti vojaka, lahko po uniformi ločiš Sirijca od Libanonca. Beirutska umetelnost in snobizem pa se žal konča že v prvem predmestju. Nekje na robu horizonta stojijo žalostna šotorska krila, begunski tabor Bourj el-Barajneh, kjer se še vedno stiskajo brezdomi Palestinci in z juga države pregnani šia muslimani. Za njih ni nikomur mar. Mnogi so prepričani, da so za 15-letno vojno krivi Palestinci, ki le s težka dobijo v Libanonu dovoljenje za delo. Libanonci jih želijo poslati nazaj od koder so prišli, čeprav se ti nimajo nikamor vrniti.
Kristjani so se znova ojunačili. Zahtevajo izpustitev Samirja Geagee. Enega izmed vodilnih ljudi krščanske milice. Prosirijski nasprotniki pa vidijo v zahtevi za izpustitev dokaz krščanskega radikalizma, v njihovih očeh povezanega z proizraelskim sentimentalizmom, ki predstavlja grožnjo ravno tistim na najvišjih položajih.