Ne Združena, ampak bela in črna Amerika

Ko so pred Rockefellerjevim centrom v neposrednem televizijskem prenosu in v neznosni gneči prižigali lučke na najbolj slavnem novoletnem drevesu na svetu in so turisti navdušeno vzklikali, je bil prizor le nekaj ulic stran precej podoben. Televizijske kamere, policija, gneča in vzkliki. Toda dva utrinka newyorškega večera, drug od drugega oddaljena le nekaj minut hoje, ne bi mogla biti bolj različna. Blišč, brezskrbnost in praznovanje pred Rockefellerjevim centrom ter jeza, žalost in razočaranje na okoliških ulicah, po tem, ko je še ena smrt temnopoltega Američana v rokah belega policista ostala nekaznovana.

"Veseli me, da si tukaj," se je nenadoma in s širokim nasmehom k meni obrnila mlada temnopolta ženska, ko smo korakali proti zahodni strani Manhattna. Med vzkliki "tudi življenja temnopoltih štejejo" ter "brez pravice ne bo miru" prvi trenutek nisem vedela, kaj naj odgovorim. Po nekaj vljudnostnih besedah sva se hitro izgubili v valujoči množici in nisem ji povedala, da korakam zato, ker opravljam svoje novinarsko delo. Toda, kratko srečanje in žalostno dejstvo, da je mladenka menila, da si kot belka zaslužim posebno pohvalo, ker protestiram proti temu, da beli policist lahko sredi ulice nekaznovano z dušečim prijemom ubije neoboroženega temnopoltega preprodajalca cigaret, kaže, kako daleč je današnja Obamova Amerika od Obamove Amerike iz leta 2008.

Takrat se je izza rožnatih očal izvolitve prvega temnopoltega predsednika zdelo, da je najbogatejša država na svetu vendarle prerasla dediščino rasne neenakosti. Ljudje so pozabljali na vsakdanje razlike, neenake možnosti in na jezo zaradi policijske brutalnosti. Toda, ta ima dolgo tradicijo. Ves svet pozna imeni kot sta Rodney King in Amadou Diallo. V 90-ih letih sta bila to, kar sta Michael Brown in Eric Garner danes. Dve izpostavljeni imeni, ki predstavljata zgodbe množice brezimnih žrtev rasizma in policijske brutalnosti.

"Prišla sem iz Konga, kjer ni nobenih pravic. Toda, zdaj ko sem tukaj, vidim, da jih vsaj temnopolti nimamo niti v Ameriki, ni dosti bolje," mi je zbrano pripovedovala Maria, ki je nosila protestni plakat, skoraj večji od nje. Zgodbe, ki jih poslušam, so šokantne. In žalostne. V zadnjih mesecih, odkar sem bila poleti v Fergusonu na protestih zaradi smrti 18-letnega Michaela Browna, nisem srečala niti enega temnopoltega Američana, ki ne bi imel neprijetnih in poniževalnih izkušenj s policijo, z varnostniki v trgovinah in podobno. Zgodbe o nadlegovanju, izživljanju, posmehovanju se nikakor nočejo končati.

V dobrih štirih letih, odkar živim v New Yorku, me niso policisti na ulici, na podzemni železnici, kjerkoli imajo rutinske preglede, še nikoli ustavili, legitimirali ali povprašali, če imam pri sebi nedovoljene substance ali orožje. Moje izkušnje s policisti so zgolj pozitivne. Tudi na protestih, kjer skačem mimo barikad, po prometni cesti, se zdi, da so vedno razumevajoče potrpežljivi. V knjižnici, kjer mora vsakdo na izhodu odpreti torbo, da pogledajo, če nisi ukradel knjig, mi je na dan izbruha protestov zaradi Erica Garnerja varnostnik le pomignil, da je vse v redu in naj ne odpiram precej zajetne torbe. V trgovinah nihče ne hodi sumničavo za menoj, pa čeprav pridem v kavbojkah in bundi ter včasih za zabavo gledam zelo drage stvari.

Toda, to je Amerika belcev in zato bela Amerika danes ne more razumeti jeze, ogorčenja in ponižanja temnopolte skupnosti. Bela Amerika namreč v policistih vidi tiste, h katerim se zatečejo, če potrebujejo pomoč. Drugi del Amerike pa se jih boji. Nezaupanje je otipljivo. Starši, tudi newyorški župan Bill de Blasio, ki ima sina iz mešanega zakona, pripovedujejo, da je med neprijetnimi in obveznimi pogovori z odraščajočimi otroci tudi razprava o tem, kako se obnašati ob stiku s policisti, kako se jih paziti. "Kaj naj rečem otrokom? Morala bi jim razložiti, da če bodo v težavah, naj prosijo za pomoč policista. Toda, ob vsem kar se dogaja, se to ne zdi dober nasvet," mi je pripovedovala Maya.

Slavni kolumnist New York Timesa Nicholas Kristof zadnje tedne piše kolumno z naslovom Zakaj belci enostavno ne razumejo. In pravi, da redko dobi toliko ogorčenih pisem kot sedaj. Bralci, večinoma so seveda beli, mu strastno dopovedujejo, da se moti, ko govori o dveh Amerikah, o nezaupanju in neenakih možnostih. Za večino je rasizem neprijetna zgodovina, temnopolti pa največkrat sami krivi za svoje težave. Takšno prepričanje olajšuje tudi dejstvo, da je politično korektna govorica v ZDA prišla že do meje absurda in zato mnogokrat zakriva prave probleme. V resnici je Amerika še kako rasno ločena. 75 odstotkov belih prebivalcev ima prijatelje in znance, ki so izključno beli. Nobenih predsavnikov drugih ras. Ali, kot je dejal komik Chris Rock: "Vsi moji temnopolti prijatelji imajo nekaj belih prijateljev. In vsi moji beli prijatelji imajo enega temnopoltega prijatelja."

Razlike seveda niso le v družabnem življenju, ampak na vseh ravneh. Razlika v premoženju med belim in temnpoltim prebivalstvom je danes v ZDA večja, kot je bila v južni Afriki v času Apartheida, opozarja Kristof. Od pohodov iz časa Martina Luthra Kinga se prepad ni prav nič zmanjšal, zadnja gospodarska kriza ga je še poglobila. Nezaposlenih je dvakrat več temnopoltih kot belih Američanov. Raziskave kažejo, da se razlikovanje začne že ob rojstvu. Temnopolti in revni otroci v prvih letih svojega življenja slišijo le tretjino besed, ki so vsakdanje za otroke premožnejših družin in ta razkorak je kasneje v šoli – ki je v revnih skupnostih praviloma neskončno slabša – težko nadomestiti. Kljub temu republikanska stranka tudi v teh dneh, ko Amerika protestira, stavi na odgovornost. Ta je seveda potrebna, predvsem na strani tistih, ki imajo še vedno v rokah vse vzvode moči, oblasti in bogastva.