Turistična znamenitost v srčiki bolečine

Mlada ženska ob meni si briše oči. Drugi obiskovalci stojijo kot prikovani, roka jim nezavedno pokriva usta. Jaz imam kepo v želodcu in si želim nazaj v topel in sončen newyorški dan. Namesto tega sem v mračnem prostoru 20 metrov pod zemljo. Vsak trenutek se zavedam, da sta nad menoj nekoč stala mogočna dvojčka, ki sta se pred očmi vsega sveta spremenila v prah. In da so povsem blizu, nekje za stenami, posmrtni ostanki več kot tisoč žrtev terorističnega napada, ki jih niti ob pomoči vseh čudes tehnologije nikoli niso mogli identificirati. Pravzaprav sem sredi grobišča, imenovanega Muzej 11. septembra.

Strmim v račun z restavracije Windows of the World, ki je nekoč kraljevala na vrhu Svetovnega trgovinskega centra in je bila v nekem obdobju tako priljubljena, da rezervacije ni bilo mogoče dobiti prej kot čez pol leta. Račun za drago večerjo, ki je skrbno ohranjen pod pleksi steklom, ima datum 10. september 2001. Takrat je mlada uslužbenka, ki je delala v enem od dvojčkov, z mamo in prijateljico praznovala rojstni dan. In se brez dvoma počutila, kot da ji pod nogami ne leži le New York, ampak ves svet. Naslednje jutro je bila mrtva. Ena od skoraj 3000 žrtev tistega sončnega dopoldneva. Ročna ura. Funti v denarnici angleškega obiskovalca. Ženska torbica. Na roko napisano sporočilo. V svoji vsakdanjosti so to stvari, ki sprožajo največ čustev in imajo v 10.000 kvadratnih metrov velikem muzeju precej večji učinek kot najbolj privlačni in zanimivi artefakti, kot so jekleni križ, stopnice preživelih, ostanki antene z vrha stolpa ali pa gasilskega avtomobila.

"Tišina," se grobo zadere eden od številnih varnostnikov. Pogledam ga skorajda pohvalno, kajti čakala sem, ali bo kdo utišal glasni smeh enega od obiskovalcev, ki je zdolgočaseno čakal v dolgi vrsti na razstavo znotraj muzeja. Ne le, da smeh ne sodi v Muzej 11. septembra, na trenutke je zelo živ občutek, da smo vsi vsiljivci, da pod padla dvojčka ne sodi nihče. Še posebej obiskovalci z vrečkami iz bližnje ogromne trgovine Century 21, kamor romajo tako Newyorčani kot turisti, željni poceni oblačil. A začuda se zdi, da Muzej kljub prvinskemu igranju na čustva in preveč poenostavljenemu določanju dobrega in zla nikoli ni poceni. Poslušam sporočila na telefonski tajnici enega od umrlih. Najbolj običajne besede "pokliči, ko boš lahko" in "samo preverjam, če je vse v redu" povzročijo cmok v grlu. Zvočni učinki, od žene, ki se s podrobnostmi, znanimi le njej, spominja svojega soproga, do klica stevardese z ugrabljenega letala, obiskovalce vrnejo v tisti sončni dan. Ali pa jim ga prvič predstavijo.

Seveda v muzeju ni mogoče izvedeti nič o zapletenem svetovnem redu, o ameriški zunanji politiki in njenih napakah, ni analize ali (samo)spraševanja o morebitnih vzrokih, ki so privedli do terorističnega napada. Prav tako ni nikakršne omembe desettisočih žrtev, ki jih je povzročilo ameriško maščevanje. Muzej je v resnici zgolj to, kar obljublja, torej prikaz črnega dne v ameriški zgodovini. 13 let sicer mineva od terorističnih napadov Al Kajde, toda dobršen del časa je bil porabljen za prepire, kako na novo oblikovati ta južni del Manhattna, v bližini Wall streeta, kjer vlagatelji vidijo edinstveno možnost za zaslužek z nepremičninami, a hkrati gre za prizorišče največje tragedije. Vseskozi je bilo zato jasno, da območje Točke nič nikoli ne bo zgolj Točka spomina. O iskanju soglasij, o prepirih, o umazanih igrah bi bilo mogoče napisati roman. A zdaj se saga vendarle približuje koncu. Muzej je (ob veselju na eni in zgroženosti na drugi strani) odprt in prve dni stalno razprodan. Spominski park z bazenoma, ki stojita na odtisih nekdanjih dvojčkov, deluje estetsko in pomirjujoče ter je prava turistična znamenitost. Newyorško nebo pa je zavzel novi, več kot 541 metrov visoki velikan. Svetovni trgovinski center 1 bo, tako kot njegova predhodnika, simbol denarja, moči in kapitalizma.

Na denar ni mogoče pozabiti niti, ko v muzeju poslušamo sirene ali ko gledamo fotografije gasilcev, ki so se vzpenjali po stopnicah v gorečo stavbo, medtem ko so drugi bežali. 24 dolarjev stane vstopnica za enega odraslega. Mnogi menijo, da je to preveč in da je zaračunavanje vstopnine na takšnem, za mnoge svetem mestu, nedopustno. Toda muzej, ki bo samo za delovanje porabil 60 milijonov letno, ne dobiva nikakršne državne pomoči, odvisen je od donacij. Zato po koncu ogleda izčrpanega obiskovalca povabijo še v trgovino s spominki, kjer je mogoče kupiti običajni kič, od skodelic za okoli 13 dolarjev, majic za več kot 20 dolarjev, dragega nakita ali pa celo ploščo za sir. Kmalu naj bi bila kljub protestom odprta tudi restavracija. No, te niso potrebovali gostje gala zabave za pomembneže in donatorje muzeja, ki so dan pred otvoritvijo nazdravljali med krvavimi čevlji, policijskimi čeladami, gasilskimi uniformami, zveriženim jeklom in pretresljivimi fotografijami. "Ste uživali, ko ste se zabavali in popivali na grobu mojega brata?" je na Twitterju zapisala sestra enega od umrlih. Že nekaj dni je neprimerna zabava ena glavnih tem newyorških tabloidov in ob obisku muzeja je v resnici težko razumeti, zakaj donatorjev niso gostili kje, kjer bi imeli dragi prigrizki in šampanjec verjetno boljši okus.

A to je New York. Nič ni preprosto, nič ni enoznačno. Še najmanj Muzej 11. septembra. Iz njega lahko vsak obiskovalec odnese nekaj svojega. Nekateri bodo v mračnem prostoru podoživeli spomin na dan, ki je spremenil svet. Druge bo ganil prikaz usod posameznikov. Tretje bodo zanimali povsem zgodovinski in praktični prikazi, denimo kako so gradili nekdaj najvišji stolpnici. Mnogi bodo v razstavi verjetno našli nov dokaz o arogantnosti Amerike ali pa potrdilo o zablodah svetovne velesile. Morda bodo nekateri celo razočarani. Mene bo presenetilo le, če se bo kdo iz muzeja vrnil ravnodušen.