Slovenija, ki bo tej vseevropski varnostni organizaciji predsedovala v letu 2005, pa je danes postala članica trojke OVSE in v tem okviru prevzema vodenje Sredozemskega partnerstva za sodelovanje. Trojko sicer sestavljajo predsedujoča država ter njena predhodnica in naslednica.
V organizaciji, ki združuje kar 55 držav, med njimi vse evropske ter ZDA, Kanado in nekatere druge, se sicer zaradi različnih stališč članic do številnih občutljivih, posebej varnostnih vprašanj, ki jih skušajo reševati, tudi zatakne. Tako se je tudi lansko zasedanje zunanjih ministrov OVSE v nizozemskem Maastrichtu končalo brez skupne sklepne izjave. Njenemu besedilu je namreč v delu, ki je govoril o Gruziji in Moldaviji, odločno nasprotovala Rusija. Prav zaradi drugačnih stališč Moskve, npr. glede Čečenije, je doslej že večkrat prišlo do podobnih nesoglasij.
Sicer so na zasedanju v Maastrichtu ministri sprejeli novo strategijo OVSE za soočanje z grožnjami varnosti in stabilnosti v 21. stoletju. V dokumentu poudarjajo potrebo po mednarodnih pogajanjih pri preprečevanju konfliktnih situacij in za zaščito temeljnih pravic pri boju proti terorizmu. Strategija kot grožnje varnosti in stabilnosti na območju OVSE našteva meddržavne in notranje konflikte, terorizem in organizirani kriminal, diskriminacijo in nestrpnost, gospodarske dejavnike, ki prispevajo k nestabilnosti, ter specifične grožnje varnostno-politične narave. Nastavlja tudi načine za soočanje s temi grožnjami.
Ta strategija bo kot eno od vsebinskih izhodišč služila tudi Sloveniji, ki se že intenzivno pripravlja na predsedovanje OVSE v letu 2005. V okviru priprav je na sedežu OVSE na Dunaju lani odprla samostojno misijo, ki jo vodi Janez Lenarčič, v Ljubljani pa ustanovila medresorsko skupino za pripravo predsedovanja pod vodstvom državnega sekretarja na MZZ Samuela Žbogarja. Specializacija Slovenije je sredozemsko partnerstvo, saj bo kot članica trojke prevzela vodenje Sredozemskega partnerstva za sodelovanje.
S postopno stabilizacijo razmer v JVE se težišče delovanja OVSE seli proti Kavkazu in Srednji Aziji, kjer pa se misije srečujejo z novimi izzivi, kot so boj proti organiziranemu kriminalu, trgovanju z ljudmi, drogami in orožjem. Vodja slovenske diplomacije Dimitrij Rupel bi OVSE rad videl kot organizacijo, ki v prvi vrsti pomaga prav državam z omenjenih območij. Slovenija jim lahko pri tem prenese svoje izkušnje, saj dobro pozna procese tranzicije.
Glavni cilj OVSE je krepitev varnosti v Evropi, za kar si prizadeva predvsem s preventivno diplomatsko dejavnostjo in krepitvijo zaupanja med državami. Poleg tega so njene naloge pokonfliktna rehabilitacija, izgradnja demokratičnih struktur, skrb za spoštovanje človekovih pravic ipd.. Nastala je iz Konference za varnost in sodelovanju v Evropi (KVSE), ki je v 70. in 80. letih predstavljala gonilno silo politike popuščanja napetosti. Avgusta 1975 je 33 evropskih držav (z izjemo Albanije) ter ZDA in Kanada po dveletnih pripravah sprejelo zgodovinsko Helsinško listino, v kateri so se zavzeli za izboljšanje odnosov med Vzhodom in Zahodom. KVSE se je po oblikovanju institucij okrepila in se na vrhu leta 1994 v Budimpešti formalno preimenovala v OVSE. Slovenija je članica OVSE postala 24. marca 1992.
