Bolniki se premalo zavedajo, da sami odločajo o svojem zdravljenju

Se res premalo zadevajo, po drugi pa grozijo s prisilnim zdravljenjem, staršem z odvzemom otrok in prisilnim zdravljenjem, ne glede na posledice, staršem pa z odvzemom pravic od odločanju. Otroci pa je itak nimajo. Skratka, dve strani iste medalje.

Bom napisal še to: saj ni samo rak tisti, ki povzroča trpljenje ob umiranju, meni se zdi, da je še hujša popolna demenca - ko postaneš rastlinica in strošek svojcem. Tudi samega sebe se ne zavedaš, kaj šele svojega okolja in sorodnikov. Potem pa pogledaš zaposlene v domovih starejših občanov - mi je zaposlena rekla, da na dan preloži 700 kg. Zaposleni so za določen čas, po dveh letih so čisto izmozgani, kadra primanjkuje, potem te pa odpustijo, ker dobijo novega sužnja z bedno plačo. Pri nas trdno živimo v narobe svetu!

Bom opisal moj primer, sicer sem še za silo zdrav, sem pa videl umirajoče sorodnike - muka za njih in za nas. Pa sem sklenil, da se meni kaj takega ne sme zgoditi. Pred tremi leti sem za otroke in mojega osebnega zdravnika napisal izjavo, da v takih, v mukah umiranju, zahtevam evtanazijo. Svojo izjavo sem poslal tudi osebnemu zdravniku in zahteval, da se vnese v moj zdravstveni karton in na računalnik. Dobil sem odgovor, da nimamo zakona o evtanaziji. Pa sem še enkrat zahteval; naslednji odgovor: naj grem k notarju in prinesem overovljeno izjavo o zahtevku po evtanaziji. Priznam, bil sem bese in sem odgovoril, da o svojem življenju odločam čisto sam, če hočem narediti samomor, menda ne bom šel prej k notarju!

sam naslov pove, smo sami gospodarji svojega telesa in od nas je odvisno, ali mu bomo dopustili, ali bomo zboleli, ali pa ne....tako pač, vsem mogočim kršilcem pa dvignit zavarovanja, plačila za recepte, plačila za ležanje po bolnišnicah in tako dalje in tako dalje...

'Bolniki se premalo zavedajo, da lahko odločajo o svojem zdravljenju'. Kdo pa se trudi, da bi ljudje bili poučeni? In kdaj se poučiti in odločiti? Po hudi nesreči, demenci, kapi, kako naj človek takrat odloča? Tu je velika dilema. Kateri mlad človek pa razmišlja o neuspešnem zdravljenju, umiranju? A se lahko zgodi. Kaj v tem primeru?