Borka za demokracijo dobila Nobelovo nagrado po 21 letih

Mjanmarska ikona boja za demokracijo in vodja tamkajšnje opozicije Aung San Su Kji je danes v Oslu z 21-letno zamudo le sprejela Nobelovo nagrado za mir. Kot je dejala ob zahvali, ji je nagrada pomagala pri premagovanju osamljenosti v hišnem zaporu in jo potolažila, da bo svet vztrajal pri zahtevah po demokraciji v njeni deželi.

V medijsko težko pričakovanem govoru ob prevzemu nagrade v mestni hiši Osla je Su Kjijeva izpostavila, da ji je Nobelova nagrada leta 1991 znova vlila pogum in jo postavila na noge. "Pogosto sem se med hišnim zaporom počutila, kot da nisem več del resničnega sveta. S prejemom Nobelove nagrade pa sem znova postala prava. Vrnila sem se v širšo človeško skupnost," je povedala.

"A kar je še pomembneje, Nobelova nagrada je pritegnila pozornost sveta za naš boj za demokracijo in človekove pravice v Burmi (Mjanmaru) in za to, da ne bomo pozabljeni," je dejala.

Aung San Su Kji je leta 1991 nagrado za mir dobila za "nenasilen boj za demokracijo in človekove pravice". Vodja mjanmarske opozicije je bila takrat že v hišnem priporu, v katerem je pristala, ker vladajoča vojaška hunta ni želela priznati zmage njene Narodne lige za demokracijo na volitvah leto dni pred tem.

Na podelitev nagrad v Oslo bi Su Kjijeva takrat sicer lahko odpotovala, a se je bala, da ji hunta nato ne bo dovolila vrnitve domov, zato so nagrado tedaj prevzeli njen zdaj že pokojni soprog, Britanec Michael Aris, ter njuna sinova Alexander in Kim.

Nagrada čaka tudi na Kitajca

66-letna Su Kjijeva je bila iz hišnega pripora, v katerem je v minulih 22 letih preživela kar 15 let, izpuščena konec leta 2010. V Mjanmaru so namreč po desetletjih grobe vojaške diktature takrat počasi začeli uvajati demokratične reforme. Na aprilskih volitvah je zasedla poslanski sedež, maja pa so ji oblasti izdale potni list, nakar je prvič po 24 letih zapustila domovino.

Po Su Kjijevi bo edini še živeči lavreat, ki ni prevzel prestižne nagrade, zaprti kitajski disident Liu Šiabao. Nagrajen je bil leta 2010, a je Kitajska nagrado zavrnila kot farso.

Na njegovo usodo je danes v Oslu opozoril tudi predsednik Nobelovega odbora za podelitev nagrade za mir Thornbjorn Jagland. Ob predaji nagrade Su Kjijevi je izrazil upanje, da bo nagrado lahko kmalu osebno prevzel tudi Liu.

Jagland je spomnil tudi "na druge nagrajence, ki niso mogli osebno v Oslo po nagrado" in ki so si prav tako zaslužili položaj v zgodovini – "Carl von Ossietzky (1936) zaradi borbe proti Hitlerjevi Nemčiji ter Andrej Saharov (1975) in Lech Walensa (1983) zaradi boja proti sovjetskemu komunizmu".