'Brezciljno tavajo po hodnikih moči'

Evropska četrt v Bruslju je kraj, kamor se odpravite, če želite doživeti in spoznati ustanove EU, proces dela in odločanja. Izjemno živahen kraj je to, po svoje tudi arhitekturno zanimiv.

"Kot da je bil nekdo na poti k višjemu cilju, potem pa se je pragmatično ustavil ..."

Kar nekaj poznavalcev je sicer skozi leta impresivnim bruseljskim evropskim stavbam očitalo "odsotnost arhitekturnega simbolizma", kot je to poimenoval nizozemski arhitekt in teoretik Rem Koolhaas. Po njegovem jim manjka "tisto nekaj, ki bi izrazilo podobo Evrope. A morda je temu tako, ker povezava tega ne zmore".

Sociolog Peter Vermeersch pa je evropsko četrt nekoč pomenljivo označil kot "kraj, za katerega se zdi, kot da ni povsem dokončan. Kot da je bil nekoč nekdo na poti proti "višjemu cilju", a se je vmes pragmatično ustavil". Marsikdo pa med sprehodom med številnimi takšnimi in drugačnimi stavbami evropske četrti enostavno pripomni, da deluje zmedeno – kot se marsikomu zdi nekoliko zmedeno delo, ki tukaj poteka.

V Bruslju domujejo Evropska komisija in Svet EU, večino časa tukaj zaseda tudi Evropski parlament, ki pa se 12-krat letno za štiri dni "preseli" v 350 kilometrov oddaljeni francoski Strasbourg, kjer potekajo plenarna zasedanja.

Čeprav je za večino Bruselj danes prestolnica EU, je to status, do katerega je mesto prišlo bolj po naključju kot zaradi poskusa očetov povezave, da z izbiro Bruslja pošljejo kakšno močno politično sporočilo. Če kaj, situacija kaže na to, da so se težave s sprejemanjem določenih odločitev pokazale že pri samih temeljih povezave.

Medtem ko so ob začetkih evropskega projekta kolebali, kam postaviti njegove ustanove, se je v Bruslju proti nebu vzpenjalo vse več "evropskih stavb". Šlo je za gradbene projekte, ki so bili tudi zaradi velikosti pogosto tarča številnih kritik. A sčasoma je tukaj nastal prepleten sistem stavb in delovnih procesov, in ideje, da bi uradne sedeže ustanov selili, so tudi v stroškovnem smislu postajale vse bolj nemogoče. Ko so leta 1992 nato le uradno razdelili sedeže ustanov, je bila to pravzaprav v prvi vrsti "legalizacija" obstoječega stanja.

"Neizvoljena banda" v mehurčku

Kakor koli – smo torej v evropski četrti Bruslja, kjer dela na stotine "evropskih birokratov". Je nekakšen svet zase, kjer že precej zgodaj zjutraj oživijo ulice. Zvečer pa so pogoste zabave, kamor večinoma zahajajo ljudje, ki so povezani z ustanovami EU. "Če želiš, lahko tukaj povsem izolirano od zunanjega sveta živiš 24 ur na dan, skoraj 365 dni na leto," pravi sogovornik.

Alain, Francoz sredi štiridesetih, ki je tukaj v različnih vlogah preživel zadnji skoraj dve desetletji svojega življenja. "Ne slišimo radi izraza evropski birokrati," pravi. Se pa strinja z marsikatero kritiko na račun "evropske birokracije". "Dejstvo je, da najbrž živimo malo v svojem svetu, mehurčku, kjer svojo vlogo in delo vidimo nekoliko idealistično. Ali pa z leti morda premalo idealistično, kakor vzamemo," pravi.

Bolj slikovite so z opisi situacije mlajše generacije asistentov, stažistov, ljudje, ki jih "aparat" še ni povsem posrkal. Preseneča jih, da nekaj starejših kolegov izven evropske četrti Bruslja ne zahaja niti na kosilo. Ali povedano drugače – marsikateri bruseljski politik ali uradnih pozna le pot od letališča do evropske četrti, od enega do drugega sprejema, tudi druženja pogosto potekajo večinoma v lokalih evropskega dela Bruslja. Skratka – stik z zunanjim svetom in njegovimi izzivi je resnično omejen.

Specifični "bruseljski način življenja" mnoge posrka zaradi relativnega udobja, privlačne plače in statusa. Nekateri pa nekoliko razočarano hitro odidejo. Predvsem, kot pravijo, ker ugotovijo, da se realnost težko kosa z idealizmom, s katerim prvič vstopijo skozi vrata evropskih ustanov.

Ni malo kritikov, še posebej med evropskeptiki, ki so prepričani, da se je "bruseljski uradniški aparat" do danes veliko preveč razširil. Evropska komisija ima okoli 32.000 sodelavcev, okoli 7.500 jih je v Evropskem parlamentu … Britanski "dežurni kritik" Bruslja - Nigel Farage jih je leta 2017 ozmerjal z izrazom "neizvoljena banda". Britanski tabloidi so tiskali naslovnice, kjer so se bohotili naslovi kot je bil na primer "Neizvoljeni evropski šefi" ali "Spoznajte neizvoljene birokrate, ki določajo vaše zakone".

Medtem ko bi se dalo o velikosti bruseljskega aparata seveda razpravljati, je bilo obkladanje s pridevnikom "neizvoljeni" neupravičeno, se skoraj muzajo sogovorniki v Bruslju. Ker, kot poudarjajo, niso izvoljeni niti državni uradniki v državah članicah. Smo samo uslužbenci, pravijo. In trdijo, da v rokah nimajo moči, ki jim jo pripisujejo nekateri "kritiki Bruslja".

Težava se skriva nekje drugje, ocenjuje nekdanji romunski evropski poslanec Damian Drăghici. Ta je v preteklem mandatu Evropskega parlamenta opozarjal, da 44-odstotkov državljanov članic EU ne razume zares, kako EU deluje. Kar pomeni, da na eni strani čutijo, da njihov glas ne šteje, na drugi pa za težave povezave krivijo napačne ljudi. Na primer evropske uradnike.

Tudi v samem Bruslju boste na poti od enega lokala z odličnimi vaflji, do drugega lokala z vrhunskim belgijskim pivom – oboje je ob čokoladi pomemben razlog, da se v Bruselj vsak dan zgrinjajo tudi množice turistov, hitro srečali celo domačine, ki vam bodo povedali, da "ne vedo, kaj delajo ljudje v evropskih ustanovah". Prodajalka cvetja hitro pove, da je po njenem edina korist, ki jo ima od "evropske birokracije v mestu" - nekaj prodanih rož.

Pogovoru se pridružita nizozemska turista. Na vprašanje – ali se morda spomnita kakšne "evropske odločitve" v zadnjem letu, pravita, da ne. In v tem grmu tiči še en – za EU problematičen – zajec: od ideje do implementacije sprejetega v zakonodajo držav članic običajno mine resnično veliko časa. Javnost pa vmes izgubi tako zanimanje kot potrpljenje, kar pomeni, da jo, ko gre za evropske teme, "vznemirijo" le še tiste drobtinice evropskega odločanja, ki so najbolj pereče, ki polnijo medijska poročanja, ker spominjajo na fiasko in nemoč odločanja neke povezave.

Srečanja voditeljev 28 članic povezave so zadnja leta bolj kot po sprejetih pomembnih odločitvah, odmevala zaradi vedenja šefa Evropske komisije. Jean Claude Juncker je voditelje objemal, poljubljal, zmerjal z diktatorji … ko so na srečanjih voditelji stopili iz svojih vozil, je bil šov skoraj vedno zagotovljen. Vsebina je sledila nekoliko kasneje – običajno po dolgih nočnih debatah, ko so bila v igri vprašanja reševanja grške dolžniške krize, brexita, problematike migracij …

Luuk van Middelaar, avtor knjige Alarums and Excursions: Improvising Politics on the European Stage, pravi, da je evropsko politiko zadnjih let zaznamovala – improvizacija. "Evropska unija je v zadnjem desetletju šla skozi transformacijo, kako delovati v neznanem," je dejal v pogovoru za dublinski think-thank IIEA. "Situacija zadnjih let je EU prisilila, da je spregovorila tudi o nekaterih tabu temah, ampak pojavila se je težava časa. Če hočete uvesti standarde za ribiče, si lahko vzamete tudi sedem let in vse to počnete počasi, premišljeno. Ampak to vas ne opremi z orodji, kako ravnati v kriznih situacijah, ko imate osem ur za ključne odločitve ali pa se vam bo sesul finančni sistem."

Krizne situacije pa pomenijo nove izzive za vse vpletene. "Medtem ko je to drugačna izkušnja za politiko, je to drugačna izkušnja tudi za evropsko javnost, odpre se vprašanje, kaj pomeni biti član EU. Morda se je kdo prej, ko je pomislil na EU, šalil o standardih za banane, potem pa so naenkrat evropske teme postale odločilne teme volitev državah članicah. Ljudje so na hitro ugotovili, da se jih tiče nekaj, kar se dogaja na zelo oddaljenem grškem otoku. Videli so, da rešitve, ki delujejo za kvote o ribolovu, ne delujejo, ko se je treba odločiti, kam z ljudmi, ki prihajajo čez mejo. Politične operacije, ki so se prej dogajale v ozadju, so se zdaj znašle na glavnem odru," nadaljuje. "Ves ta hrup je povzročil kaos, ampak dolgoročno pa menim, da bo izkušnja koristna."

Kdo ima v "Bruslju" večjo težo – voditelj države članice ali četa birokratov?

Tudi v smislu, da bodo morda ljudje razumeli, kdo v resnici vodi bruseljsko igro – in to niso "bruseljski birokrati". O ključnih stvareh ne odločijo v "kar neki bruseljski pisarni". Kot tudi med dolžniško krizo niti ni vlekel nek neznan bruseljski uradnik, ampak v veliki meri takratni nemški finančni minister Wolfgang Schäuble – skupaj s svojo "nadrejeno", kanclerko Angelo Merkel, ta pa ob sodelovanju drugih voditeljev članic povezave.

Zato bi morda morali državljani članic EU, ki se jezijo nad "bruseljskimi odločitvami", bolj kot v belgijsko, gledati v domačo prestolnico in se spraševati, kaj njihov voditelj počne za dobrobit – ali propad - povezave. In za njihovo blagostanje.

Molzna krava ali grešni kozel? Odvisno od domačih političnih potreb

A zanimivo – prav voditeljem držav članic je slabo poznavanje "evropskega stroja" med državljani, vse od nastanka povezave izjemno koristilo. Za marsikaj, kar je šlo narobe v domači državi – so okrivili Bruselj. Ko so evropska sredstva gradila infrastrukturo, pa so se trkali po prsih in zasluge pripisovali – sebi. Oba scenarija prinašata volilne glasove. Povezava pa je postala molzna krava in grešni kozel v enem.

Z očitki o odmaknjenosti bruseljske birokracije od državljanov EU, se strinja tudi dolgoletni slovenski evropski poslanec in na prelomu tisočletja tudi član predsedstva Konvencije o prihodnosti EU, Lojze Peterle. A tudi on opozarja tudi na napačno razumevanje "Bruslja": "Bruselj ni 29. članica EU, ampak je skupaj dogovorjen institucionalni sistem, ki mora služiti vsem. Težava pa je, da so se evropski politiki navadili iz Bruslja prihajati z "zmagoslavnimi stavki" – "v Bruslju sem preprečil to ali ono, v Bruslju sem dosegel" … Kot da je "Bruselj" nekaj zunanjega. Če si član Evropskega sveta, si del tega. Velja za Orbana, Renzija, vse … Delati moramo tako, da bo vsem po svetu jasno, da nam gre dobro zato, ker delamo skupaj, ne pa, da si hodimo po kurjih očesih."

Čez 20 let … Muzej?

Medtem ko vam bodo številni bruseljski uradniki hitro povedali, da so za nezadovoljstvo ljudi z "Brusljem" krivi politiki z Viktorjem Orbanom na čelu, pa mediji, ki "poročajo samo o škandalih" in ljudje, ki "enostavno ne razumejo", obstajajo tudi sogovorniki, ki menijo, da je premalo za kvalitetno razumevanje EU med državljani držav članic naredila prav "bruseljska birokracija", ki med drugim ustvarja tudi programe za promocijo povezave, še posebej med mladimi. A se menda predvsem zadnja leta "boji lastne sence", zato teme projektov ostajajo ujete nekje med pretirano politično korektnostjo in hladnimi dejstvi, s tem pa premalo zanimive, da bi pri naslovnikih vzbudile čustva in reakcijo. Pri čemer gre za programe, ki jim EU na leto namenja precej denarja. O učinku pa bi se dalo debatirati, pravi sogovornik, ki želi ostati neimenovan.

Zavijemo v enega takšnih projektov za izobraževanje in osveščanje "evropskih državljanov". Parlamentarium. Kar ste želeli vedeti o povezovanju raznolikega kontinenta, lahko tukaj na različne načine odkrijete. Žal pa ob izhodu pogosto naletite na nekoliko zdolgočasene srednješolce. Na steno naslonjeni mladenič se v nemščini pritožuje, da mu je bilo dolgčas. Bolj navdušena je bila mlajša Bolgarka, ki jo ustavimo. "Vsebine je veliko. Ampak vse skupaj je zelo sterilno, elektronsko, muzejsko," potoži. Očitno se marsikomu kolca po časih, ko so ljudi po razstavah namesto tehnologije popeljali zavzeti predavatelji.

Da bi se lahko "Bruslju" hitro zgodilo, da postane muzej, ki ljudi spominja na "neke druge čase povezanosti", opozarja maja objavljena raziskava ECFR in YouGov. Ta je na vzorcu 60.000 ljudi iz 14 držav članic ugotovila, da članstvo v EU med vprašanimi uživa veliko podporo. A je velika tudi skepsa o dolgoročni prihodnosti povezave. Tako naj bi v večini upoštevanih držav več kot polovica vprašanih menila, da je precej realno, da bo EU v dvajsetih letih razpadla, visok odstotek ljudi, še posebej mladih pa je ocenil, da je povsem mogoč nov evropski vojaški konflikt.

Raziskava je pokazala, da bi ljudje v tem scenariju najbolj obžalovali konec enotnega trga, prosto potovanje čez meje in svobodo, da živijo in delajo v kateri koli državi članici.

"Odločevalci pa brezciljno tavajo po hodnikih moči"

Kako se izmotati iz neugodne situacije in obrniti krmilo EU, pa je vprašanje, ob katerem bruseljski sogovorniki postanejo precej redkobesedni. Končni odgovor bodo seveda morali iskati politiki, a tudi "birokrati" bodo morali primakniti svoj lonček k rešitvam.

Med slednjimi so mnogi prepričani, da spremembe niso potrebne, da lahko status quo traja še nekaj let. Spet drugi so prepričani, da EU potrebuje resne, konkretne odločitve, ki pa jih bo težko izpeljati, ko na eni strani pritiskajo nacionalni interesi, na drugi pa v novi, pestri sestavi Evropskega parlamenta, mnogi bolj kot hitre odločitve, pričakujejo dolge razprave in pragmatične odločitve brez teže - po načelu – da je volk sit in koza cela.

Ali povedano drugače – "Bruselj" po zadnjih volitvah ni pretirano drugačen od Bruslja pred volitvami. Novopečeni evropski poslanec iz vrst Zelenih Magid Magid je dva tedna po izvolitvi takole opisal "Bruselj": "Razumevanje tega, kaj EU predstavlja, se tu konča pri grbu in zastavi. In še pomembneje, nihče ne ve, v katero smer gre. Odločevalci pa brezciljno tavajo po hodnikih moči … Ko sem prišel v Bruselj, sem pričakoval živahnost in potencial, da odgovorimo na izzive. Namesto tega sem doživel razočaranje. Ko vidim svoj urnik, se mi zdi kot da sem zapustil resnično življenje in se preselil v past birokracije, nepomembnih tehnikalij in političnih predstav." Njegovemu zapisu za Politico je po še enem, četudi kratkem obisku Bruslja težko ugovarjati.

Vse skupaj je voda na mlin kritikov povezave, med njimi Mattea Salvinija, ki je dejal, da današnja Evropa "ni uresničenje sanj, ampak nočna mora". In še pred zadnjimi evropskimi volitvami obljubil, da bo v Bruselj pripeljal "novo življenje, novo kri, novo upanje in nove sanje". Obljubil je tudi, da bo "zapela metla" in evropske hodnike "očistila" odvečnih birokratov.

Ne, Matteo Salvini na zadnjih evropskih volitvah skupaj s somišljeniki ni zmagal.

A niti ni izgubil. Da sta populizem in evroskepticizem živa in v dobrem stanju se te dni v Bruslju najbrž premalo zavedajo. Večina sogovornikov, ki so v Bruslju že nekaj let, je predvsem, zadovoljna, da so še za vsaj en mandat obdržali službe. 

A poznavalci parketa, med njimi dolgoletni poročevalec o zadevah EU, francoski novinar Francis Brochet, svarijo, da gre za zatišje pred nevihto. "Prepričanje, da gre populistom, kot jih danes razume večina, slabo, je neumno. Ta problem se ni končal s tem, ko na evropski ravni niso zmagali. Mislim, da to kaže tudi na težave sodobne politične analize, ki preveč gleda rezultate in premalo posledice. Poleg tega smo dobili Evropski parlament, ki je politično povsem razdeljen – da dobite večino, je treba uskladiti mnenja treh, štirih sil. To je zelo zapleteno in voda na mlin populistov, ki bodo opozarjali, da to ne deluje." Italijanski akademik Alberto Martinelli gre še korak dlje. Prepričan je, da ima evropska sredinska politika (in z njo tudi njen birokratski aparat) še zadnjo priložnost, da se dokaže volivcem – preden se ti, razočarani, zatečejo k ekstremom.