Račan, ki se je ob kongresu britanskih laburistov srečal s kolegom Blairom, ne verjame, da bo London ratificiral sporazum o stabilizaciji in pridružitvi med Hrvaško in EU, če se general Ante Gotovina ne bo znašel pred haaškim sodiščem. Račan je še menil, da možnost za ratifikacijo sicer obstaja, vendar le, če bodo zainteresirane države spoznale, da Hrvaška ni kriva za to, da Gotovine še ni v Haagu.
Hrvaški premier je tudi povedal, da je Blair ponovno izrazil podporo vstopanju Zagreba v unijo in izrazil prepričanje, da lahko na podporo Londona v pristopnem procesu računa tudi v prihodnje. Račan se je sicer srečal še s štirimi ministri britanske vlade, pogovarjal pa se je tudi o ukinitvi tranzitnih vizumov za hrvaške državljane in spremembah v viznem režimu.
Tuji tisk o Blairovem govoru laburistom
Strani evropskih časnikov sicer polnijo komentarji o torkovem nastopu britanskega premiera Blaira na letnem kongresu laburistov v Bournemouthu, kjer je zatrdil, da bi še enkrat sprejel enako odločitev glede vojne v Iraku. Londonski Independent meni, da je Blair s tem govorom postavil temelje za taktični umik iz Iraka. Seveda bo vedno verjel, da je "storil pravo stvar", toda pomenljivo je bilo, kako veliko časa je namenil temu, da je v stranki pojasnil, zakaj se je odločil za napad. "Kaj bi lahko storil," se je vprašal, "ko pa so obveščevalni podatki in 'zgodovinska dejstva' tako jasno kazala na grožnjo, ki jo je predstavljal Sadam Husein?"
Švicarski Berner Zeitung ugotavlja, da čeprav Blair ni izgubil šarma, to ne velja tudi za zaupanje njegovih volivcev. Vsak tretji vprašani Britanec verjame, da je Blair glede iraškega vprašanja lagal. Zdaj je odločitev za vojni pohod utemeljil z nujno menjavo režima, nič več s skritim orožjem za množično uničevanje. Toda zunanjepolitične hibe se ga vseeno držijo, pa čeprav je znan kot 'teflonski Tony'.
Avstrijski Der Standard pa preprosto ocenjuje, da je Blairu znova uspelo. Naredil je, kar najbolj zna: briljanten govor, na šarmantno zapeljiv način - z nedolžnimi pogledi. Ploskali so mu, ne sicer tako navdušeno kot pred nekaj dnevi njegovemu rivalu Gordonu Brownu, toda še vedno prijateljsko. To pa je bilanca, ki je ob nastopu Blaira pravzaprav nismo pričakovali.
